”Zekat pripada le siromakom in ljudem v stiski, tistim, ki ga zbirajo ter tistim čigar srca je treba pridobiti, za odkup sužnjev in za prezadolžene in v namene na Allahovi poti ter za popotnike, potrebne pomoči. Tako je določil Allah! – Allah vse ve in moder je.” (Kur’an, sura Et-Tevba, 60. ajet) Uvodni kur’anski […]
Osemnajsti džuz zajema suro El-Muminun, El-Nur in prvih deset ajetov sure El-Furkan. Sura El-Muminun je razodeta proti koncu mekanskega obdobja, sura En-Nur konec petega oziroma začetek šestega leta po hidžri, sura El-Furkan pa je razodeta v Meki. Sura El-Muminun v celoti govori o resnični veri, o trdnih dokazih o obstoju Allaha, dž.š., Stvarnika vsega, kar
Ajeti sur El-Enbija in El-Hadždž, enaindvajsete in dvaindvajsete sure v Kur’anu, dopolnjujejo strani 17. džuza. Sura El-Enbija je razodeta v zadnji skupini mekanskih razodetij. Ibn Kesir navaja, da je sura El-Hadždž iz medinskega obdobja. Muhammed Asad poleg trditve Ibn Abbasa, da je sura El-Hadždž razodeta v času Muhammedovega, a.s., potovanja iz Meke v Medino, kar
Ta džuz vsebuje preostanek sure El-Kehf in dve mekanski suri, suro Merjem in suro Ta ha. Sura Kehf se zaključi z ajeti o Zulkarnejnu, ki je po dejstvih iz Kur’ana, nedvomno imel veliko moč in sposobnost. Njegov odhod k narodom na zahodu in vzhodu, potem še srečanje z narodom, ki je komaj razumel govorjenje in
Sura El-Isra, s katero se začenja 15. džuz, je razodeta po isri (nočno potovanje od Meke do Kudsa v Jeruzalemu) in miradžu (povzdignjenje Božjega poslanca v visoke nebesne sfere), torej jo uvrščamo v mekansko obdobje. Ko je govora o isri in miradžu, lahko rečemo, da sta to dve etapi nočnega potovanja Poslanca, a.s. Isra je
Štirinajsti džuz zajema 15. in 16. suro v Kur’anu, El-Hidžr in En-Nahl. Obe sta iz mekanskega obdobja in sta objavljeni v času, ko je Muhammed, a.s., zelo trpel zaradi svojih bližnjih in bil izpostavljen trpinčenju s strani mnogobožcev. V tem džuzu Allah opozarja, da so bili poslanci poslani vsem narodom, tu se nahajajo ajeti podpore
”Sama se nimam za nedolžno, kajti ta duša je zares nagnjena k zlu” (Jusuf, 53) so besede, s katerimi se začenja trinajsti džuz. Zanimivo je, da nekateri razlagalci Kur’ana (Ibn Kesir, Rešid Rida) ta in prejšnji ajet razumejo kot nadaljevanje priznanja ženske, ki je poskušala zavesti Jusufa (Jožef), a.s. Večina klasičnih avtoritet (Taberi, Begawi, Zamahšeri)
Dvanajsti džuz v celoti spada v mekansko obdobje, za katero je značilno pripovedovanje o poslancih in njihovih narodih, ki so bili kaznovani zaradi grehov in nepokornosti. Sura Hud, za katero Poslanec, a.s., pravi, da je zaradi nje osivel, se skoraj v celoti nahaja v tem džuzu. Vsebuje pripovedovanja o Nuhu (Noe), Hudu (Heber), Ibrahimu (Abraham),
Enajsti džuz zajema ajete sure Et-Tewba (od 108. ajeta) in vso suro Junus, ki je, kakor navaja Muhammed Asad, skoraj gotovo objavljena v Meki. Osrednja tema sure Junus je kontinuiteta Razodetja, posebej se posveča razodetju Kur’ana. Allah svojega Poslanca, a.s., spoznava z vsemi skupinami in sloji ljudi, ki so zbrani okrog islama na Arabskem polotoku,
V tem džuzu se nahajajo ajeti iz sure El-Enfal, od 41. do zadnjega, 75. ajeta, in 93 ajetov sure Et-Tewba. Začetki tega džuza določajo način delitve vojnega plena in kažejo na pomembne in odločilne razloge za zmago v bitki na Bedru, v kateri so trikrat številčno slabši in tehnično ter z orožjem slabše podkovani muslimani