Druženje s Kur’anom – sedemnajsti džuz

Ajeti sur El-Enbija in El-Hadždž, enaindvajsete in dvaindvajsete sure v Kur’anu, dopolnjujejo strani 17. džuza. Sura El-Enbija je razodeta v zadnji skupini mekanskih razodetij. Ibn Kesir navaja, da je sura El-Hadždž iz medinskega obdobja. Muhammed Asad poleg trditve Ibn Abbasa, da je sura El-Hadždž razodeta v času Muhammedovega, a.s., potovanja iz Meke v Medino, kar jo uvršča v medinsko obdobje, navaja razlago klasičnih razlagalcev Kur’ana, ki to suro (razen šestih ajetov – od 19. do 24.) uvrščajo v mekansko obdobje. V skladu z navedenim v sedemnajstem džuzu prevladujejo teme, ki govorijo o edinosti Vzvišenega Allaha, Njegovi nedostopnosti, opozarjanju na Sodni dan in ponovno stvaritev ter o prvih poslancih, mnogoboštvu, Musa (Mojzes), Harunu (Aronu), Nuhu (Noe), Sulejmanu (Salomon), Junusu (Jona), a.s., o odrešitvi dobrih in poštenih, o zatiranju laži ipd.

Eno izmed poučnih pripovedovanj, ki se nahajajo na straneh sedemnajstega džuza, je pripovedovanje o Ejjubu (Job), a.s., ki v semitskih tradicijah predstavlja simbol trpljenja in potrpežljivosti. Zgodba o Ejjubu, a.s., je občutljivo pripovedovanje o poslancu, čigar vera, potrpežljivost in upanje v Allahovo pomoč niso padali niti v najtežjih trenutkih neznosnega trpljenja. Biblija pripoveduje o Ejjubu, da je na vrhuncu skušnjave (huda bolezen) ob spominjanju mrtve matere, vzkliknil: ”Zakaj mi nisi zaprla vrat maternice?!” M.S. Serdarević pravi, da je Ejub, a.s., živel v mestu Besija v Siriji. Skoraj vsa Besija je bila njegova. Nenehno je bil hvaležen Allahu za vso milost, a nenadoma je vse izgubil. Izgubil je sedem sinov in tri hčere, izgubil je tudi celotno imetje.  Na koncu se je pretvoril v živo rano, bolečine so postajale neznosne, okrog njega se je začel širiti neprijeten vonj. Ljudje so se ga začeli izogibati, dve ženi sta ga zapustili, z njim je ostala samo zvesta Rahma. Oslabel je, shujšal, propadel. Rahma ga je skrila v jamo, saj so ga ljudje zaradi strahu pred okužbami preganjali. Spoštovana in zvesta Rahma je ostala z njim v nesreči in bolezni. Previjala je njegove rane, skrbela zanj in mu prinašala hrano. Tudi takrat Ejjub, a.s., ni krivil Allaha za vse, kar se mu je zgodilo, ampak ga je ponižano prosil: ”Znašel sem se v stiski, Ti pa si najbolj usmiljen od usmiljenih!” (El-Enbija, 83)

Nekega dne, po dolgem nizu let, je Bog z Ejjuba, a.s., umaknil trpljenje. Ozdravel je, povrnil imetje in dobil veliko otrok. Za vernike je Ejjub, a.s., simbol potrpežljivega in hvaležnega človeka, v sekularnih krogih pa je Ejjub, a.s., sinonim za nedolžnega človeka, ki trpi.

Ena izmed tem v sedemnajstem džuzu je tudi žrtvovanje kurbana (žrtev za praznik kurban bajram, katere meso se razdeli siromakom, sosedom), ki je po hanefijskem mezhebu nujen.

”Vsaki verski skupnosti smo predpisali žrtvovanje kurbana, da bi ljudje omenjali Allahovo ime pri žrtvovanju živine, ki jim jo On daje. Vaš Bog je en Bog, zato se iskreno predajte le Njemu! Z veselo vestjo razveseli poslušne …”(El-Hadždž, 34) V tem ajetu Vsemogoči Allah poudarja, da je žrtvovanje kurbana v imenu Allaha predpisano za vse narode.

” … čigar srca se ob omembi Allahovega imena napolnijo s strahom in tiste, ki potrpežljivo prenašajo nadloge, ki jih doletijo in tiste, ki namaz opravljajo in tisti, ki delijo od tistega kar jim mi damo.

Kamele smo določili za en od obredov hadždža in vi od njih imate korist; zato omenite Allahovo ime, ko bodo stale v vrstah; ko padejo na zemljo, jih pojejte in nahranite tudi tistega, ki ne prosi in tudi tistega, ki prosi. Tako smo vam jih podredili, da bi bili hvalženi.

Do Allaha ne bo prišlo meso njihovo niti kri njihova, ampak Mu bo prispelo iskreno dobro delo vaše; tako vam jih je podredil, da bi ga slavili Allaha zato, ker vam je pokazal pravo pot. In razveseli tste, ki opravljajo dobra dela.” (El-Hadždž, 35–38)

V suri El-Kevser Allah, dž.š., posebej poudarja, da je žrtvovanje kurbana obvezno: ” … zato se moli svojemu Gospodarju in žrtvuj kurban.” (El-Kevser, 2)

Žrtvovanje kurbana je predpisal Allah, dž.š., in to poznajo več ali manj vsi zgodovinski narodi. Pri starih veroizpovedih je cilj žrtvovanja, da se umiri božanstvo in njegova jeza ali da se grešniki rešijo nesreče oziroma zla. Po islamskem razumevanju žrtvovanje simbolizira človeško pripravljenost, da človek za Resnico žrtvuje vse svoje želje in vse, od česar ima korist. Muhammed Asad razlaga, da kurban mora biti v Njegovem imenu zavedna in nesebična ponudba nečesa, kar cenimo, ne pa poskus pridobitve milosti Tistega, ki je nad vsem, kar je podobno človeškim čustvom. Kurban torej mora biti čista žrtev Allahu, samo zaradi Njega samega. To je edini resnični cilj človeške ljubezni, to je edini resnični življenjski cilj. Zelo pomembna stvar je, da se ob žrtvovanju živali mora izgovoriti Božje ime. Z izgovarjanjem Božjega imena človek mora začutiti, kako velik je Allah, kako velik je tisti, ki daje življenje in življenje tudi vzame. Vzvišeni Allah pravi: ”Do Allaha ne bo prišlo meso njihovo niti kri njihova ampak Mu bo prispelo iskreno dobro delo vaše …” (El-Hadždž, 37) Pri tem poudarja, da se pri žrtvovanju kurbana za dobro delo ne šteje obred žrtvovanja ampak predanost Bogu in predana izvršitev Božjih ukazov.