Islam kot vera in način življenja omogoča človeku, da lahko v največji meri vzpostavi pravilen odnos do sebe in drugih. S sprejetjem in sprejemanjem islama posameznik razvija razumevanje sveta, solidarnost in povezanost v skupnosti, v kateri živi, z islamom izgrajuje svojo osebnost in duševni mir. Islam je vera, ki človeka vodi po poti resnice, po pravi poti, in le v islamu lahko v celoti upravičimo svoj obstoj, saj nas poučuje, kako lahko izvršimo svoje poslanstvo na tem svetu in najdemo srečo na Ahiretu, v onostranstvu.
Pripadnik islama mora s srcem in z razumom sprejeti temelje islamskega nauka in v skladu z njim urediti svoje vsakdanje življenje; ni namreč dovolj, če človek pozna resnico, po njej se mora tudi ravnati, uskladiti mora besede in dejanja. Islam namreč zajema teorijo in prakso, pobožnost in aktivnost. Resnično, islam je popolna vera, ki ji ni moč ničesar dodati ali odvzeti.
Srž islama je vera v enega Boga, Enega Edinega Allaha, čigar moč, znanje in bivanje so neomejeni; samo k Allahu se lahko zatekamo v molitvi, le Njega prosimo za pomoč in za odpuščanje. Vera v Enega Boga je v skladu z naravnim redom stvari in hkrati s človeško naravo; vera v Enega Boga je edina, ki jo lahko naš razum zares sprejme brez zadržkov in omejitev: to je Allahov red in v skladu z njim je Allah ustvaril človeka. Božja stvaritev je, kakršna je, in nihče je ne more prevrednotiti.
Zgodovina potrjuje, da so ljudje v časih, ko so se klanjali malikom, zanikovali svoj lastni razum, svojo lastno naravo, in v teh obdobjih je prevladalo nazadovanje, neznanje. Vera v Enega Boga torej pomeni osvoboditev od vseh vidikov praznoverja. Pravi vernik se boji samo Boga in nikogar drugega, pa naj je ta še tako mogočen. Človeštvo torej nima in ne more imeti višjega in plemenitejšega cilja od sprejemanja in pokoravanja Allahu, in prav to omogoča islam: doseganje resnice in zavračanje neresnice.
Islam temelji na šestih osnovnih načelih:
- Verovanje v Allaha, Enega Boga,
- Verovanje v Njegove sle (angele),
- Verovanje v Njegova razodetja človeštvu,
- Verovanje v Njegove poslance,
- Verovanje v Sodni dan,
- Verovanje, da se vse zgodi po Allahovi volji.
Verovanje v Enega Edinega Allaha
Verovati v Enega Edinega Boga pomeni priznanje, da je On v celoti svoboden in neodvisen v Svojem bitju, bivanju in Svojih lastnostih, da je le On vreden oboževanja, da ni nikomur in ničemur podoben in da ni nihče in nič podobno Njemu: … Nič mu ni podobno. On vse sliši in vse ve. … Pripadniki islama, muslimani, verujejo, da je On Stvarnik in Gospodar vesoljstva, da je Njegova oblast brez omejitev; počne, kar hoče, in kar hoče, se tudi zgodi: … Če bi bilo na njih (v nebesih in na Zemlji) več bogov, bi propadla nebesa in Zemlja. … … Reci: On je Allah, Eden! Allah, Večni, Vseobsežni! Ne rodi in rojen ni, in enakega mu ni! …
Verovanje v Božje Sle (Angele)
Človek je eno od Allahovih stvaritev, in kot vse stvaritve je omejen. So svetovi, v katere ne more prodreti in jih tudi ne spoznati. Tudi v našem svetu so stvari, ki jih človek s svojim umom ne more zaobjeti, kar pa nikakor ne negira njihovega obstoja. Skrajno nehvaležno in kratkovidno bi bilo, če človek ne bi priznaval tistega, česar mu njegova omejena čutila ne morejo potrditi.
Verovanja v Božje sle (gr. angelos = sel), nevidna duhovna bitja, v islamu ni mogoče ločevati ali izvzeti od drugih temeljev vere. Sli so prav tako Allahova stvaritev, ki izvršujejo vse, kar jim ukaže: … Allaha se boje, ki je nad vsem, in Njemu se pokoravajo. …
Musliman trdno veruje v Allahove sle, saj resnica obsega materialni in nematerialni svet – materijo in duh, izpričani svet in svet nedoumljivega.
Verovanje v Allahove Knjige (Božja Razodetja)
Verovanje v Allahove knjige (Allahove Kitabe) pomeni prepričanje, da so vse Knjige, ki jih verniki pripisujejo Allahu, v resnici objavljene po Njem in od Njega, da so resnično Njegova beseda: … O vi, ki verujete, verujte v Allaha, v Poslanika Njegovega, in v Knjigo, prej objavljeno. Tisti, ki ne veruje v Allaha, v Njegove sle, v Knjige Njegove, v Poslanike in v Sodni dan, je zares zablodil. …
Vse knjige, ki jih je Allah objavil, so bile navodila ljudem, ki so pozivala na pravo pot in odvračale od zla. Natančno število objavljenih knjig ni znano, Koran pa omenja štiri velike Knjige oziroma Kitabe: Tevrat (Tora, del Stare zaveze), Zebur (Davidova Knjiga psalmov, prav tako iz Stare zaveze), Indžil (Evangeliji, Nova zaveza) in Kur’an. Omenjeni so tudi Listi oziroma Suhufi, objavljeni Ibrahimu (Abrahamu) in Musau (Mojzesu).
… Naše dokaze smo jasno podprli, Knjigo smo poslali in natančno tehtnico, da bi ljudje prav ravnali. …
Verovanje v Allahove Poslance – Verovestnike
Ta temelj islama pomeni vero v vse Božje poslance – ljudi, ki jih je Allah izbral in jim dostavil resnico islama. Poslanci so torej dobili nalogo, da Resnico prenesejo svojemu narodu in jih popeljejo iz teme na pravo pot. To nalogo so imeli vsi Božji poslanci – od Adema (Adama) pa do Muhameda. Islam je enotno Božje razodetje vsem ljudem na Zemlji: … Predpisal vam je vero, zaupal jo je (Nuhu) Noetu in objavil (Ibrahimu) Abrahamu, (Musau) Mojzesu in (Isau) Jezusu; širite torej to vero in ne ločujte se v njej. …
Allahova vera je že v izhodišču ena sama, in poučevali in širili so jo vsi Božji poslanci. To je bil temeljni cilj njihovega poslanstva. Objavljanje vere se je ravnalo po trenutnih potrebah človeškega razuma, zahtevah časa in okolja pri posameznih narodih, njeno bistvo pa je enako v vseh od Boga objavljenih Knjigah, zato musliman veruje v vse Božje poslance in razodetja: … Mi ne delamo razlike med poslanci Božjimi. …
Verovanje v Sodni Dan
Vera v Sodni dan pomeni vero v prihodnji svet, v življenje po biološki smrti, ko bodo ljudje odgovarjali za dejanja, ki so jih storili v času bivanja na Zemlji, in ko bodo za ta dejanja nagrajeni ali kaznovani. Verovanje v drugo, večno življenje pogojuje človeško odgovornost, ta pa je pogojena s človekovo svobodno voljo, saj brez te človek ne bi bil odgovoren za to, kar počne ali je počel. Če ne bi bilo dneva, ko bo vsak posameznik odgovarjal za svoja dejanja, bi bila njegova odgovornost brez prave vrednosti, življenje samo bi se začenjalo in končevalo brez namere in brez smisla.
Vera v prihodnji svet nas vodi k resnici, spodbuja k pravičnosti in dobrim delom. … Tisti, ki se srečanja z Nami ne nadejajo, ki se z življenjem na tem svetu zadovoljijo in brezbrižnost izkazujejo, ki dokaze Naše omalovažujejo, tisti bodo v ognju domovali zaradi dejanj svojih. …
Verovanje v Božjo Usojenost (Kader)
Verovati v Božjo usojenost pomeni priznati, da Allah vse določa in z vsem upravlja. Vse, kar se zgodi, se zgodi po Allahovi volji in z njegovo vednostjo. Udejanja se Allahova volja, in ne volja ljudi, razen ko Bog sam odloči drugače. Samo tisto, kar Bog hoče, se lahko zgodi, in česar ne želi, se tudi ne more zgoditi. Nihče ne zmore preprečiti ali spremeniti Allahove odločitve, vse se dogaja z njegovo vednostjo in privoljenjem.
… Mar ne veš, da je Allahu znano vse, kar je na nebu in na Zemlji? Vse je že v Knjigi; resnično, to je Allahu lahko!! …
Islamska skupnost v Republiki Sloveniji temelji na načelih Kur`ana in Sunneta, upoštevaje dejstvo, da organizacija in vodenje islamske skupnosti temeljita na islamskih načelih, kolektivnem vodenju skupnih del in na predanosti vzvišenemu ehlisunnetskemu učenju islama.
Islamska skupnost v ibadetu uporablja hanefijsko pravno prakso v verovanju (akaid) pa maturidijsko šolo.
Celovito verovanje in dostojno izvrševanje teh temeljnih dolžnosti muslimana sta popolna šele, ko vernik dosledno upošteva tudi naslednje:
Izogibanje prepovedanemu
Resnični vernik je samo tisti, ki se popolnoma odreče vsemu, kar je Allah, dž.š., prepovedal: alkoholu, razvratu, hranjenju s svinjskim mesom in mesom poginulih živali, obrestim, prevaram, lažem, kraji, nasilju, seganju po tujem imetju in časti ipd.
Te prepovedi ne pomenijo omejevanja svobode, saj je vse, kar je prepovedano, prepovedano zato, ker človeku škoduje. Vsaka od teh prepovedi je upravičena in modra; omenjene stvari je Allah prepovedal zgolj zato, da bi človek zaščitil svoje telo, razum, dušo in soljudi pred vsem, kar vpliva razdiralno ali ogroža človekovo zdravje. Odpoved prepovedanemu utrjuje pokornost Bogu, za kar bodo verniki bogato poplačani.
Upoštevanje zapovedanega v praksi vsakdanjika
Resnični vernik je nenehno pokoren Allahu, dž.š.,: izvršuje vse, kar mu Gospodar zapoveduje, in sovraži tisto, kar mu je v Svoji modrosti prepovedal. Verniku mora biti v največjo radost, da si pridobi Gospodarjevo naklonjenost, pokorava se Mu ne glede na to, če modrost Allahove prepovedi razume ali ne.
Kot prepoved in zapoved verniki razumejo tudi vse, kar je ukazal ali prepovedal Allahov Poslanec Muhamed a.s., kajti Poslanec ni govoril, kar bi se mu zahotelo, pač pa zgolj tisto, kar je prejel z razodetjem Kur’anske besede: …Kar vam je Poslanec prinesel, sprejmite, kar pa vam je prepovedal, opustite …
Moralni standardi
Moralni standardi so trdno vpleteni v vse islamske predpise, pa naj gre za šeriatske prepovedi ali zakone; pri obojem gre pravzaprav za nerazdeljivo organsko celoto. Morali v islamu pripada še posebej pomembno mesto, mesto duše v odnosu do telesa. Kako pomembna je morala, najbolje povedo besede Božjega Poslanca: … Poslan sem, da moralo med ljudmi utrjujem …
Vera in odnos do Boga in družbe nimata nikakršne vrednosti pri Allahu dž.š., če ne vključujeta tudi razvite moralne zavesti. Nasprotno. Pomanjkanje moralnega čuta je greh. Vera ostaja navadna forma brez vsebine, če nima moralne podlage.
Salat bi moral varovati človeka pred slabimi dejanji in ga obenem spodbujati k dobrim. … Sprejemam salat tistega, ki se poniža pred Mojo veličino, ne napada Mojih stvaritev, ki mi pokornosti ne odreka, spominja se me in je milosten z revnimi, nemočnimi, nesrečnimi … (Hadis Kudsi)
Zekat, pomoč siromašnim, plemeniti imetje in človeka moralno povzdigne …Vzemi del imetij njihovih, očistil jih boš s tem in moralno privzdignil …
Poslanec je govoril: … Lep nasmeh je sadaka (dobro delo), pozivati k dobrim delom in preprečevati slaba je prav tako sadaka, umaknjen kamen, ki je mimoidočim napoti, je sadaka, naliti vode v skodelo drugega je sadaka, lep pogled tistemu, ki te grdo pogleda, je sadaka …
Post je prav zares navadno gladovanje, če nima v sebi plemenitih moralnih nagibov: … Kdor ogovarjanja ne opusti, zastonj hrano in pijačo opušča …
Tudi sam hadž je izraz lepega vedenja i varovanja pred zlim: … Hadž je v znanih mesecih. Kdor v njih hadž opravlja, ne sme ničesar slabega ne grdega storiti …
Znane so Poslanikove besede, da je verovanje najbolj popolno pri tistem, ki ima najvišja moralna načela. Vprašali so ga o ženski, ki verske predpise izvršuje, a svojim jezikanjem vznemirja sosede. Poslanec jim je odgovoril: … Nikakršnih zaslug si ni pridobila… Takšni zaslužijo ogenj …
In zares, kdor želi biti dober vernik, musliman, mora imeti visoko razvita moralna načela. Samo tako si lahko pridobi Allahovo zadovoljstvo.
Za vernika je stroga obveza, farz, da se lepo vede do vseh ljudi. Dobro je vselej dobro in se z dobrim povrne, slabo je vselej slabo in se s slabim povrne.
Zato človek tedaj, ko poglobi svoje moralno vedenje, poglobi tudi svojo vero in postane dober vernik.
Življenje v skladu z islamskimi predpisi je sestavni del islamskega verovanja. Gre predvsem za praktični del vere, ki potrjuje vero v Allaha dž.š., Njegove sle, poslance, Knjige, v Sodni dan in v Božjo usojenost. Islamski predpisi jasno določajo odnos vernika do Boga, do soljudi, družine, družbe in človeštva v celoti. Vsi ti odnosi se medsebojno prepletajo in so trdno povezani. S pokoritvijo tem predpisom se posameznik razvija v celovito osebnost, sposoben je uskladiti odnose z okoljem in tako doseže resnično srečo na tem svetu.
Vera v vseh svojih oblikah je zveza med človekom in Bogom. Vera definira odnos posameznika z drugimi ljudmi, in ta odnos je vselej pozitiven, saj se človek zaveda, da Bog vselej bdi nad njegovim javnim in zasebnim ravnanjem. Tak občutek nenehne Božje prisotnosti očiščuje njegovo zavest in srce, zato je tudi njegovo delovanje čisto.
Vera se v islamu izraža v petih temeljnih dolžnostih: v izpovedovanju islamske zaveze (šehadet): la ilahe ilellah muhammedun resulullah – ni boga razen Allaha, Muhamed je Allahov Poslanec; v vsakodnevnih obrednih molitvah (salat); v postu; v dajanju dela imetja v dobrodelne namene (zekat); v verskem romanju (hadžu).
Šehadet
Izgovarjanje, poudarjanje, potrjevanje in trdna vera, da ni drugega boga razen Allaha in da je Muhamed Allahov Poslanec, je prva in osnovna dolžnost v islamu. Na tem temelju vere sloni vse ostalo. Formalno ima šehadet notranjo in zunanjo dimenzijo: treba je s srcem in z razumom sprejeti, da ni drugega božanstva razen Allaha in da je Muhamed Njegov Poslanec, potem pa to potrjevati z besedami in dejanji. V bistvu je vse to eno. Musliman je zato lahko samo tisti, ki izpoved vere sprejema brez vsakršnih pridržkov.
Salat (Namaz)
Salat (obredna molitev) je najbolj neposreden odnos vernika z Allahom dž.š. Vernik, ki ga opravi petkrat dnevno, kakor je predpisano, se tako nenehno osredotoča na Boga. Med obredno molitvijo se očistita duša in telo. Priprava na salat, obredno umivanje (abdest), ni zgolj umivanje zunanjih delov telesa, pač pa tudi simbol njegovega notranjega očiščenja, kar je priprava na neposredno soočanje z Allahom. Kajti srce in duša, ki se soočata z Bogom, morata biti čista, brez vsakršnega sovraštva in osredotočanja na karkoli in kogarkoli razen na Allaha, edinega Gospodarja vseh svetov. Salat, ki se opravi v skupnosti vernikov (džematu), je vreden kar petindvajsetkrat več od salata, ki ga opravi posameznik, saj simbolizira enotnost, sodelovanje in solidarnost med ljudmi, ne glede na njihovo socialno poreklo in družbeni položaj. Ko verniki opravljajo salat, so pred Gospodarjem enakovredni. Salat prav zares združuje srca in občutke vernikov. Obredna molitev v džematu pride še posebej do izraza ob petkih, na dan džume, in ob Ramadanskih in Kurbanskih posvečenih dnevih.
Post
Verniki, muslimani, so se dolžni postiti v mesecu ramadanu. Cilj posta je krepitev človekove volje in odločnosti. Post vzgaja vernika, da strpno prenaša življenjske tegobe, in ga uči, kako je moč gospodariti svojim strastem, kako sočustvovati s tovariši in z vsemi, ki se znajdejo v težavah.
Post ima zagotovo veliko duhovno vrednost, pomemben je za humaniziranje posameznika in družbe v celoti.
Ko se vernik posti, to nikakor ne pomeni, da mora zgolj gladovati in trpeti žejo, vzdržati se mora tudi vsega, kar je v nasprotju s človeško moralo, pa naj gre zanj samega ali za druge. Na ta način izkazuje in izpopolnjuje svojo vero.
Zekat
Zekat je določen del, ki se izplača iz imetja muslimana, kadar to imetje preseže mejo, imenovano nisab. To obvezo verniki izpolnijo enkrat letno. Dajanje zekata tistim, ki so tega potrebni, je ibadet, izkazovanje verske pripadnosti islamu. Kako pomembna je ta dolžnost, izkazuje že dejstvo, da ga Allah dž.š. omenja na mnogih mestih v Kur’anu skupaj s salatom; dolžnost do družbe je hkrati tudi dolžnost do Boga.
Zekat čisti imetje in varuje človeka pred skopuštvom in sebičnostjo. … Vzemi iz njihovega imetja del, s katerim jih boš očistil in moralno povzdignil …
Zekat je predpis, ki zagotavlja družbeno stabilnost in širi medsebojno ljubezen ter solidarnost med ljudmi. Del imetja premožnih se podeli siromašnim, kar omogoča družbeno harmonijo.
Hadž
Premožen musliman, ki je v primernem zdravstvenem stanju in ga pri tem nihče ne ogroža, je dolžan opraviti hadž, obredno romanje h Kabi v Meki: … Kdor ima možnost, naj obišče Hišo Božjo … Tudi hadž je ibadet, izvrševanje verskega predpisa, in vključuje tavaf, večkratni obhod Kabe, saj, tek med gričema Safo in Mervo, vukuf, molitev na planoti Arefat v bližini Meke, in še druge verske obrede, ki jih je treba izvršiti v mesecu hadža.
Hadž je tudi svojevrsten letni kongres muslimanov vsega sveta, na katerem se zberejo, da bi kar najbolje spoznali; takšno srečevanje krepi slogo in ljubezen med verniki. Hadž prav zares dokazuje in simbolizira enakost ljudi pred Stvarnikom – Allahom dž.š., ne glede na siceršnje razlike med njimi na tem svetu. Allahu dž.š. je najljubši in najbližji tisti, ki se mu najbolj pokorava.
Hadž kot peti steber islama z drugimi že omenjenimi dolžnostmi utemeljuje zgradbo islama; z izpolnjevanjem teh dolžnosti v praksi musliman doseže srečo na tem svetu in odrešitev na Ahiretu, v onostranstvu.
HIDŽRA:
Računanje časa pri muslimanih se začne z dogodkom Hidžra, preselitvijo poslanca Muhammeda iz Mekke v Medino, 622 leta. To je eden od najpomembnejših dogodkov v zgodovini Islama. Vsako leto muslimani praznujejo novo hidžretsko leto in si ob tej priložnosti zaželijo vse najboljše.
HIDŽRETSKI KOLEDAR:
Hidžretski koledar ima 12 mesecev. Število mesecev je odvisno od luninih men. Ker se čas računa po luninih menah je hidžretsko oz. muslimansko leto krajše za deset dni od gregorijanskega leta. Zato se vsi muslimanski prazniki vsako leto premikajo za deset dni.
HIDŽRETSKI MESECI SO:
- Muharrem,
- Safer,
- Rebiul-ewel,
- Rebiul-ahir,
- Džumadel ula,
- Džumadel uhra,
- Redžeb,
- Šaban,
- Ramazan,
- Šewal,
- Zul ka’de in
- Zul hidže.
RAMAZAN:
je deveti mesec v muslimanskem letu. V tem času muslimani izpolnjujejo svojo tretjo praktično dolžnost – dolžnost posta. Postiti pomeni odreči se hrani, pijači, kajenju, spolnem občevanju, grdim besedam, mislim itd., in sicer od zore do sončnega zahoda. Mesec ramazan je mesec Kur’ana, ker se je v času meseca ramazana začelo razodetje Božje besede. V tem času se muslimani intenzivno posvečajo branju, preučevanju in razlagi Kur’ana.
LEJLETUL KADR:
Posebna in blagoslovljena noč v mesecu ramazanu. V tej noči se je začelo razodetje Kur’ana na način, da je melek Džebrail (nadangel Gabriel) dostavil poslancu Muhammedu prvo razodetje, ki je trajalo 23 let, 10 let v Mekki in 13 v Medini.
RAMAZANSKI BAJRAM:
je najpomembnejši muslimanski praznik, ki pomeni konec postnega časa (ramazana) Verniki odhajajo v džamijo na bajramsko molitev, ženske pa ostanejo doma in pripravljajo bajramsko kosilo. Ramazanski bajram traja tri dni. Bajram se čestita z besedami: Bajram šerif mubarek olsun. Na čestitko odgovorimo: Allah razi olsun.
KURBAN BAJRAM:
je drugi najpomembnejši muslimanski praznik v letu. Povezan je s peto islamsko praktično dolžnostjo, romanjem v Mekko – hadž. Vsak vernik in vernica sta dolžna enkrat v življenju obiskati sveta mesta v Mekki in Medini, če za to imajo materialne možnosti. Kurb an bajram čestitamo enako kot ramazanski bajram in traja štiri dni.
MEVLUD:
Poslanec Muhammed se je rodil 12. rebiul-l-ewela 571. leta. Na omenjeni datum muslimani praznujejo rojstni dan poslanca Muhammeda, ki ga imenujemo Mevlud. Ob tej priložnosti se muslimani zberejo v džamijah in opravijo določeno molitev.
LEJLETUL MIRADŽ:
je ena od pomembnejših noči v hidžretskem letu. Namreč, muslimani verujejo, da se je poslanec Muhammed, v tej noči povzpel v višje nebeške sfere in se je pogovarjal z Vzvišenim Bogom. Ob tej priložnosti je bila muslimanom predpisana pet dnevna molitev.
LEJLETUL BERAT:
Noč Berat nastopi 15. noči osmega hidžretskega meseca. Pomeni pa noč čiščenja grehov.
LEJLETUL REGAIB:
Noč Regaib nastopi 1. noči sedmega hidžretskega meseca. Pomeni pa noč želja.
Pozdrav s katerim se pozdravljajo vsi muslimani in muslimanke sveta med seboj: Esselamu alejkum – Alejkumu selam (Naj je Božji mir na Vas – Naj je tudi na Vas Božji mir). Priznan je in sprejet tudi pri Združenih narodih.