Osemnajsti džuz zajema suro El-Muminun, El-Nur in prvih deset ajetov sure El-Furkan. Sura El-Muminun je razodeta proti koncu mekanskega obdobja, sura En-Nur konec petega oziroma začetek šestega leta po hidžri, sura El-Furkan pa je razodeta v Meki.
Sura El-Muminun v celoti govori o resnični veri, o trdnih dokazih o obstoju Allaha, dž.š., Stvarnika vsega, kar obstaja, kakor tudi o človeški odgovornosti do Njega.
Zanimivo je, da se imena dveh kur’anskih sur nanašajo na vernike, ena v množini, druga v ednini. Triindvajseta sura je El-Muminun (Verniki), štirideseta pa El-Mumin (Vernik). Tudi neverniki se v Kur’anu omenjajo enkrat v ednini, drugič v množini. S tem se želi poudariti to, da licemerci predstavljajo nevarnost samo, če so združeni med seboj.
Ko analiziramo ajete sure El-Muminun, ugotovimo, da je glavna tema te sure opozarjanje na življenje po smrti. Nemogoče je verjeti v Allaha, dž.š., če ne verjamemo v Sodni dan in življenje po smrti. Verjeti v Sodni dan pomeni pripravljati se nanj, izpolnjevati Allahove ukaze in izogibati se tistemu, kar je Allah, dž.š., prepovedal. V tej suri se posredno postavlja vprašanje, če se oseba, ki ne izpolnjuje ukazov in greši, zares pripravlja na Sodni dan in ali sploh verjame vanj.
Prvi ajet te kur’anske sure je: ”Tisto, kar verniki želijo, bodo dosegli.” Samo verniki so zmagovalci na tem svetu, samo oni lahko dosežejo srečo. Kaj je končna zmaga ali celo sreča? Preselitev na onstranstvo s pravo vero v srcu je islamska definicija sreče.
Sura En-Nur je dobila ime po 35. ajetu te sure, ki se začenja z opisom, da je ”Allah je izvor svetlobe, nebes in zemlje …” Ta ajet je znan kot Ajet o svetlobi. Veliko je napisanega o simboliki svetlobe, posebej v sufijskih literarnih krogih. Ob tej priložnosti je povzeto, kako npr. Kur’an s svetlobo prikazuje Allaha, vero v Njega in Resnico, s temo je pa prikazano neverovanje v Allaha, laž, nasilje in krivica.
V tej suri so opisane kazni za razuzdano življenje in prepoved stopanja v zakon poštenih muslimanov z razvratneži. Prav tako se poudarja, da je velik greh opravljanje in obrekovanje poštenih žensk. V tem kontekstu se ta sura navezuje na kleveto Aiše, r.a. Muhammed, a.s., je navadno na vsako daljše potovanje s seboj peljal svojo ženo. Ko so muslimani začeli pohod proti plemenu Benu-l-Mustalika, je Poslanec, a.s., s seboj vzel Aišo. Ko sta se vračala v Medino, je Aiša izgubila svojo ogrlico in se, ne da bi komu kaj sporočila, odmaknila od družbe ter jo začela iskati. Ko se je vrnila z najdeno ogrlico, se je karavana že pomaknila proti puščavi. Kljub temu da je ostala sama v puščavi, se ni prestrašila, saj je vedela, da bodo prišli po njo, ko opazijo, da je ni. Brez strahu se je pokrila s pregrinjalom, se ulegla in čakala, da pridejo po njo. Allahova volja je bila, da je ravno takrat prišel mimo Safvan ibni el-Muattal es-Selemi, ki je prepoznal Poslančevo ženo in jo vzel s seboj v Medino. Nedolgo zatem so določene ženske začele širiti govorice, da je Aiša, r.a., grešila s Safvanom. Novica se je hitro razširila po celi Medini. Ko je to prišlo do Poslanca, a.s., ga je to zelo prizadelo. Česa takšnega si ni mogel niti zamisliti. Aiša je bila poosebljena čistost. Kljub temu da te govorice niso prišle do Aiše, je opazila spremembe na Poslancu, a.s. Ni se veliko pogovarjal z njo in pogosto je bil slabe volje. To je Aišo zelo prizadelo. Zbolela je in v postelji prebila dvajset dni. Šele potem je izvedela za govorico, ki se je širila po mestu. Ko je to slišala, je skoraj padla v nezavest. Jokala je tako močno, da je imela občutek, da se bo razpadla. Poslanec, a.s., se je pogovoril z Ebu Bekrom, Aišinim očetom, in Usamo ibni Zejdom, kaj storiti. Vsi skupaj so šli k Aiši in Poslanec ji je rekel: ”Aiša, slišala si, kaj ljudje govorijo o tebi. Boj se Allaha. Če si to res storila, se pokesaj, saj Allah odpušča tistim, ki se iskreno pokesajo.” Aiša je odgovorila: ”Nimam razloga, da bi se za karkoli kesala, Allah ve, da sem nedolžna.” Ravno takrat je Poslanec, a.s., prejel razodetje, ki so ga pospremili močni krči. Ulegel se je v posteljo in si pod glavo dal brisačo. Takrat je Allah, dž.š., razodeval suro En-Nur. Aiša je pozneje pripovedovala, kako so vsi v sobi prestrašeno čakali, kaj se bo zgodilo. Samo ona je bila mirna, saj je vedela, da je nedolžna in Allah ne bo nepravičen do nje.
Ko je Poslanec okreval, ko so krči ponehali, je Ebu Bekr, r.a., postal bled, saj se je bal, da se bo pokazalo, da so govorice resnične. Po tem, ko je Poslancu, a.s., obrisal pot s čela, je Poslanec, a.s., rekel: ”Dobre novice, Aiša. Allah je poslal dokaz o tvoji nedolžnosti.” Aiša je na to odgovorila: ”Hvala Allahu.” Poslanec, a.s., je kasneje odšel v džamijo in izgovoril muslimanom razodete ajete sure En-Nur.
Sporočila, ki so prikazana v suri El-Furkan, so zajeta že v samem imenu te sure. Furkan je mera, razlika med dobrim in zlim, razlika med tistim, kar je pravilno in kar je napačno, razlika med resnico in lažjo. Zato je en izmed nazivov za Kur’an ravno furkan. Nekateri pravijo, da je furkan človeški razum, ki lahko loči dobro od zla. To razlago zagovarjajo Muhamed Abduhu, Taberi, Zamahšeri. Tudi bitka na Bedru je poimenovana Jevmu-l-furkan oziroma dan, ko je resnica ločena od laži.