”Sama se nimam za nedolžno, kajti ta duša je zares nagnjena k zlu” (Jusuf, 53) so besede, s katerimi se začenja trinajsti džuz. Zanimivo je, da nekateri razlagalci Kur’ana (Ibn Kesir, Rešid Rida) ta in prejšnji ajet razumejo kot nadaljevanje priznanja ženske, ki je poskušala zavesti Jusufa (Jožef), a.s. Večina klasičnih avtoritet (Taberi, Begawi, Zamahšeri) pripisuje ta govor Jusufu, a.s. Enako stališče ima tudi Muhammed Asad, ki te besede pojasnjuje tako, da Jusuf, a.s., moralne zmage ne pripisuje samemu sebi ampak Božji milosti in volji.
Naprej se v džuzu navaja, da je Jusufu, a.s., darovana oblast. V poglavju Pojem države v Kur’anu Muhammed Hamidullah (Muhammed, a.s., življenje in delo) se navezuje ravno na inspirativne strani sure Jusuf. V tem poglavju piše, da Egipt v Jusufovi dobi ponuja sliko razvite državne ureditve: ”Poleg kralja se omenja tudi zelo vpliven minister (aziz); imeli so že zapore za zločince in osumljence, čigar zločine so še preiskovali. Po vsej verjetnosti je minister lahko zaprl, kogar je hotel, in to brez dodatnih preiskovanj in kraljeve odobritve, a le kralj je lahko odločal o smrtni kazni. Država je skrbela za svoj narod, posebej v obdobju nesreč in lakote. Ko je Jusuf po navodilih kralja osvobojen, po tem ko je bil po krivici v zaporu, je minister, ki je bil krivec za njegovo trpljenje, padel v nemilost pri kralju in to plačal celo z glavo. Ko je kralj vprašal Jusufa za njegove želje, mu je ta omenil delo, ki ga je želel opravljati, in lastnosti, ki so potrebne, da bi se to delo dobro opravljalo: ‘Postavi me na položaj, da skrbim za zemljo, jaz sem skrben in sposoben’. In res je Jusuf postal minister, z njim niso bili zadovoljni samo Egipčani, ampak tudi sirijski Palestinci, ki so bili v tistem obdobju egiptovski podložniki”
Po tem imenovanju se je Jusuf, a.s., sedem plodnih let pripravljal na sedem jalovih, ki bodo po njegovi razlagi sanj gotovo prišla. Takrat so mnogi, pa tudi Jusufovi bratje, prihajali v Egipt, da bi kupovali hrano. Ne da bi jim povedal, kdo v resnici je, je zahteval, da mu naslednjič pripeljejo brata Benjamina, ki ga oče po Jusufovem izginotju ni zapuščal. Oče jim je dovolil, da so ga peljali šele po trdni obljubi, da ga bodo pripeljali nazaj.
Razlagalci Kur’ana natančno pojasnjujejo ajete, v katerih se govori o okoliščinah, ki so nastale po tem, ko je najden vladarjev bokal v Benjaminovem tovoru. Jusuf, a.s., ki je bil s strani kralja pooblaščen za vse, je v bratovo vrečo skrivaj postavil kraljevski bokal. Ni hotel, da kdorkoli, še najmanj pa ostali bratje, izvedo za njegovo naklonjenost do Benjamina. Hotel je zadržati Benjamina, a po egiptovskem zakonu tega nikakor ni mogel storiti brez soglasja drugih bratov kot njegovih zakonitih skrbnikov. Edina možnost je bila ta, da jim pove, kdo je v resnici, na kar Jusuf, a.s., še ni bil pripravljen. Nato sledi odkritje bokala. Benjamina obtožijo za krajo, po zakonu je tako imel Jusuf, a.s., pravico vzeti Benjamina za svojega sužnja in ga tako zadržati. Bratje so sicer v zameno za Benjamina ponujali koga drugega, a jih je Jusuf, a.s., zavrnil. Šele ko so tretjič prišli v Egipt, jim je Jusuf, a.s., odkril, kdo je v resnici, podaril jim svoje srajce in jim ukazal, naj k njemu v Egipt pripeljejo vso družino, z očetom na čelu. Po tem, ko je Jusufov slepi oče Jakub, a.s., naslonil Jusufovo srajco na obraz, je, na samo Allahu razumljiv način, spregledal. Zanimivo je, da je to tretjič, ko se omenja Jusufova srajca. Prvič se omenja v povezavi z brati, ko jo odnesejo okrvavljeno k očetu. Drugič se srajca omenja v povezavi z žensko, ko je s hrbta strgana srajca dokaz za Jusufovo nedolžnost. In tretjič v zgoraj navedenem kontekstu.
Starše Jusuf, a.s., postavi na prestol in vsi so se mu poklonili, kar je zaključni dogodek, s katerim se uresničujejo njegove sanje, ki predstavljajo začetek celotne zgodbe. Spomnimo, da je sura Jusuf razodeta v Meki, ko so bili malikovalski napadi na poslanca Muhammeda, a.s., in njegove prijatelje najintenzivnejši.
Ob osamosvojitvi rojstne Meke je Muhammed, a.s., svojim someščanom ponavljal Jusufove besede, ki jih je ta izrekel bratom: ”Rekel je: ‘Danes vas ne bom grajal! Naj vam Allah odpusti, On je od usmiljenih najbolj usmiljen!”’(Jusuf, 92) Videti je, da nam Kur’an s tem ajetom kaže na to, da je največja vrlina odpustiti takrat, ko imamo moč in s tem možnost maščevanja.
Poleg ajetov iz sure Jusuf se v trinajstem džuzu nahajata še suri Er-Rad in Ibrahim.
Sura Er-Rad (Grom) je po mnenju večine razlagalcev Kur’ana razodeta v Medini. Ime je dobila po besedni zvezi iz 13. ajeta tega poglavja (tudi grmenje Ga poveličuje in hvali).
S to suro Allah vzbuja vsa čutila ljudi in razumne poziva k razmisleku o množici dokazov na zemlji, ki usmerjajo k Njemu: ravna tla, nepremične gore, čudež razvijanja ploda v maternici, težki oblaki, reke, pisanost rastlin, grmenje. Na kopnem, v morju in v zraku lahko najdemo milijarde bitij, ki imajo različno obliko, barve, … Vsa ta bitja se razmnožujejo.
Sura Ibrahim ima 52 ajetov in spada v zadnjo skupino poglavij, ki so razodeta v Meki. Prvi in zadnji ajet te sure poudarjata, da je Kur’an sporočilo za celotno človeštvo. V njej se omenja Ibrahimova (Abraham), a.s., molitev, ki prikazuje hierarhijo prioritet in kaže pot častnosti in poštenosti, ki je odprta za vsakega človeka. Ko omenjamo Allaha, ki se najhitreje odzove na naše besede, je najpomembneje, da molimo za svojo vero in zaščito pred vsem, kar nas lahko odpelje od nje. Beseda asnam (idoli), ki jo uporablja Ibrahim, a.s., se, kakor poudarja Razi, ne pripisuje samo pravim, resničnim predstavam lažnih božanstev, ampak se razume kot aluzija na privrženost bogastvu, moči, naklonjenosti ljudi. Ibrahimove molitve nas prav tako učijo o tem, da moramo moliti tudi za naše potomstvo. V 50. ajetu te sure Allah, ko govori o trpljenju nevernikov na bodočem svetu, pravi: ”Njihove srajce bodo iz katrana, ogenj pa bo božal njihove obraze.” Po Raziju sta obleka iz katrana in ogenj, ki boža obraze metafori za neizrečeno trpljenje, ki ga bodo doživeli neverniki na Sodnem dnevu.