Sura El-Isra, s katero se začenja 15. džuz, je razodeta po isri (nočno potovanje od Meke do Kudsa v Jeruzalemu) in miradžu (povzdignjenje Božjega poslanca v visoke nebesne sfere), torej jo uvrščamo v mekansko obdobje.
Ko je govora o isri in miradžu, lahko rečemo, da sta to dve etapi nočnega potovanja Poslanca, a.s. Isra je potovanje iz Meke v Jeruzalem oziroma iz Mesdžidu-l-harama v Meki, kjer je Poslanec, a.s., naredil obhod okrog Kabe in nato na buraku, živali, ki je večja od osla in manjša od mezga (ime je dobila po besedi berk, kar pomeni blisk) z bliskovito hitrostjo odpotoval do Mesdžidul-l-aksaja v Jeruzalemu, kjer se je srečal z vsemi ostalimi poslanci in tam vodil njihovo skupno molitev.
Druga etapa potovanja je miradž. To je potovanje iz Mesdžidu-l-aksaja prek sedmih nebes do Sidretu-l-muntehaja do skrajne meje, do katere ni prišel noben poslanec in noben melek (angel). Na tem potovanju je Božji Poslanec, a.s., videl džennet (raj) in džehennem (pekel), in kakor Kur’an pravi v suri En-Nedžm: ”Videl je mnoga znamenja svojega Gospodarja.” Isra in miradž sta največja čudeža, ki sta povezana z Muhammedom, a.s., takoj po Kur’anu. Celo potovanje je bilo tako duhovno kot telesno in je trajalo samo nekaj trenutkov: ko se je Božji Poslanec, a.s., vrnil v Meko, je bila postelja, na kateri je spal, še vedno topla.
Obstajajo številna izročila, ki govorijo o miradžu in njegovih darovih. Na vsakem nebeškem oboku so Muhammeda, a.s., pričakali prebivalci nebes. Selam (pozdrav) je izgovarjal poslancem, ki jih je srečeval na prostranstvih nebes. Ko je šel mimo Musa (Mojzes), a.s., na šestem oboku, in Ibrahima (Abraham), a.s., na sedmem, je hodil naprej, dokler ni prišel do mesta, kjer se je zaslišalo škripanje peresa usode. Džibril (Gabriel) ga je peljal do zelenega refrefa (košček svile), potem se je moral ustaviti, saj ni imel dovoljenja za nadaljevanje poti. Z Božjim dovoljenjem, ki predstavlja Božjo milost, je Muhammed, a.s., zakorakal tako blizu Boga, kot ni bil še nihče. Kakor pravi Muhammed, a.s.: ”Ko se je dvignila zavesa, sem zagledal Gospodarja v vsej Njegovi Vzvišenosti, v Njegovi Slavi, v Njegovi Moči, v Njegovi Dobroti. A nimam dovoljenja, da vam pripovedujem še o čem drugem.”
Na miradžu je Allah, dž.š., predpisal petdeset namazov (molitev), a je kasneje ta predpis na prošnjo Poslanca, a.s., znižal na pet in s tem pokazal, kako Milosten je. Torej, kdor opravi pet dnevnih molitev, bo za to nagrajen, kot bi jih opravil petdeset. Namaz je edini ibadet (bogoslužje), ki je neposredno, brez posrednika meleka Džibrila, razodet Poslancu, a.s. Kljub temu da obstajajo razprave o tem, ali je miradž bil samo duhovno (v sanjah) potovanje ali tudi telesno, lahko iz prvega ajeta te sura vidimo, da je to potovanje bilo tudi telesno. Če bi to bile samo sanje, Kur’an pomembnosti tega dogodka ne bi tako poudarjal, pa tudi mnogobožci tega dogodka ne bi zavračali. Pojem abd, ki se pojavlja v tem ajetu, označuje sintezo telesa in duha, kar potrjuje, da je miradž tudi fizično potovanje skozi prostranstvo nebes.
Govor o miradžu za seboj privede do pripovedovanja o človeški tesnobi in prostranosti. Kolikor prostrano srce imamo, toliko bolj lahko razumemo in potujemo skozi mubarek (blagoslovljen) noč lejletu-l-miradž. Edina oseba, ki ni imela duhovne tesnobe, je bil Muhammed, a.s. To nam potrjuje sura El-Inširah, v kateri pravi: ”A te nismo ustvarili širokosrčnega?” Ta sura namreč govori o dogodku, ki se je zgodil v otroštvu Poslanca, a.s. Allah je poslal meleka, da bi mu očistil srce, da postane prostrano in iz njega umakne tesnobo. To je Allahovo darilo Muhammedu, a.s. Nekateri pravijo, da se je takšno čiščenje pri Muhammedu, a.s., izvajalo trikrat: v otroštvu, v noči kadr in v noči miradža. Božji Poslanec, a.s., nas obvešča, da je namaz miradž vernika. Kolikor prostora bomo imeli v naših srcih, kolikor bomo lahko s pomočjo namaza naša srca naredili prostrana, toliko prostranosti lahko pričakujemo v naših grobovih.
Petnajsti džuz torej zajema celo suro El-Isra in več kot dve tretjini sure El-Kehf (Jama).
Sura Kehf je dobila ime po naslednjem dogodku: skupina mladeničev, pravovercev, se je pred nasilno in neverniško oblastjo umaknila v jamo. Po tem, ko so po Allahovi odločitvi zaspali v jami, so tam ostali tristo devet let. Nekateri pravijo, da so mladeniči, bežeč pred preganjalci, prišli pred jamo, v katero so vstopili. V tistem trenutku se je ogromen kamen odvalil pred vhod v jamo in nepravični vladar, ki jih je preganjal, je rekel: ”Sami so si izbrali grob, od tu nikoli ne bodo prišli” Kur’an pravi, da je z mladeniči bil tudi pes in Allah jih je prevračal z ene strani na drugo. Ko so se zbudili, so drug drugega spraševali, kako dolgo so bili v jami. Mislili so, da so bili zaprti le dan ali manj.
Prenaša se, da je po tristo letih v to mesto prišel na oblast pravičen in pobožen vladar. Ker njegovi ljudje niso bili pobožni, je vladar prosil Allaha, naj pošlje na zemljo znak, da se bodo ljudje prepričali v vero in postali boljši in bolj iskreni verniki. Po Allahovi volji se je premaknil kamen z vhoda jame, mladeniči, ki so spali noter, so se zbudili in en izmed njih je odšel v mesto po hrano. Po treh stoletjih se je mesto spremenilo in mladenič, ki ni vedel, da je prespal tristo let, je pomislil, da je zblaznel. Prav tako so bili prebivalci mesta začudeni, ko so zagledali mladeniča, zato so ga odpeljali k vladarju. Po pogovoru z mladeničem se je pravični vladar najprej zahvalil Bogu za znak in nato poklical prebivalce, da bi se odpravili proti jami in se prepričali v Božjo moč. Nekateri pravijo, da je vladar ob srečanju mladeniče pozdravil s selamom in jih objel. Mladeniči so se nato vrnili na mesta, kjer so spali, in Allah, dž.š., jih je, kakor navaja Ibn Kesir, usmrtil.