Devetnajsti džuz se začenja z 21. ajetom sure El-Furkan in vsebuje vse ostale ajete te mekanske sure. Ta džuz vsebuje tudi celotno mekansko suro Eš-Šuara z 227 ajeti in prvih 55 ajetov mekanske sure En-Neml. Na začetku sure El-Furkan Vzvišeni Allah govori, da so nasprotniki Muhammeda, a.s., zahtevali od Muhammeda, a.s., da jim Gospodar pošlje meleke (angele) ali da vidijo samega Gospodarja. V nadaljevanju sure Allah, dž.š., Muhammedu, a.s., sporoča, da sta enako usodo močnega nasprotovanja Resnici in posmehovanja doživela tudi Musa (Mojzes), a.s., in Nuh (Noe), a.s., čigar narod je na koncu tudi hudo kaznovan. Ajeti govorijo tudi o nesreči Lutovega (Lot), a.s., naroda ter narodov Ad in Semud.
Na kratko spomnimo na kazni, ki se omenjajo v tej suri. Nuhov, a.s., narod, razen male skupine ljudi, ki se je rešila na ladji, je vztrajno zavračal Nuhovo pozivanje k verovanju v Enega Boga. Niso le zavračali poziva v tewhid, ampak so Nuha imeli za norega človeka, lažnivca in mu tako grozili s kamenjanjem. Po navodilih Allaha, dž.š., je Nuh, a.s., začel graditi ladjo za vernike in kmalu za tem so neverniki doživeli hudo kazen: potop – Et-Tufan. Nenehno je deževalo, vsi izviri so se izlili. Vsi neverniki so bili potopljeni, kasnejši poslanci so zato svoje narode opozarjali na kazen in jim pripovedovali o usodi Nuhovega, a.s., naroda.
Narodu Ad, ki je živel v puščavi Ahkaf, je Allah poslal poslanca Huda (Heber), a.s. Njegov narod ga ima za slaboumneža in lažnivca ter zahteva, da jim pošlje meleke. Vztrajno obožujejo svoja božanstva. Gradijo ogromne palače, kot da bodo v njih večno živeli. Hud, a.s., jih opozarja na grozno kazen, oni pa so prevzetni, norčujejo se iz njega in se posmehujejo kazni, češ da oni ne bodo kaznovani. Allahova obljuba je vedno izpolnjena. Allah Vsemogoči pošilja uničujoč leden veter, grozno nevihto, ki traja osem dni in sedem noči. Veter je vse pretvoril v prah in pepel. Nihče od nevernikov ni preživel te kazni.
Narod Semud je živel na severu Arabije. Na ravninah so gradili palače, v gorah so oblikovali zaklonišča. Njim je Vzvišeni Allah poslal Saliha, a.s., da bi jih pozval k temu, da morajo verjeti samo v enega Boga. Kakor narodi Nuha in Huda, a.s., se je tudi Salihov narod obračal proti njemu. Allah jih je postavil na preizkušnjo s kamelo. Ne bi je smeli ubiti, ampak bi jo morali pustiti, da pase travo in pije vodo. Kljub tem opozorilom je nasilnež, ki je bil del naroda Semud, kamelo ubil s sabljo. Tri dni po tem dogodku je Semud doletela trikratna kazen: potres, grozen glas in ponižujoč blisk. Vsi razen Saliha, a.s., in vernikov so zaradi strahu in zaradi potresa umrli v lastnih domovih, njihova telesa pa so bila videti, kakor pravi Kur’an ”kot votla debla dateljnovih palm”.
Lutov narod, perverzni, surovi, sprevrženi in predani homoseksualizmu zahtevajo pregon Luta, a.s., ker je on čist. Poleg tega da spolno občujejo z moškimi, se v javnosti vedejo brezsramno, postavljajo ovire na poti in ropajo potnike. Na Lutov narod je spuščen grozen dež: na njih je padalo kamenje iz vroče zemlje, tako so z vročim kamenjem in močnim deževjem kaznovani prebivalci Sodome in Gomore, mest, ki se nahajajo na poti iz Sirije v Arabijo, ob zalivu Mrtvega morja.
Tu se bomo zadržali pri razlagi nekaj ajetov iz sure El-Furkan, ki opisujejo lastnosti vernikov. To so tisti, ki po zemlji mirno hodijo, in tisti, ki na nagovarjanje nevernikov odgovarjajo: ”Mir vam.” Lastnost vernikov, ki jo je treba poudariti, je ta, da preživijo noči v namazu (molitvi). Ajeti jasno kažejo na to, kako pomembni so nočni namazi, a Muhammed, a.s., je poleg vrednosti teh namazov poudarjal vrednost tudi nekaterih drugih namazov. Muslim beleži hadis, v katerem Božji Poslanec, a.s., pravi: ”Za tistega, ki bo opravljal molitev pred vzhodom sonca (sabah) in pred njegovim zahodom (ikindija), so vrata džehennema zaprta (pekel).” Muslim prav tako beleži hadis, v katerem pravi: ”Kdor opravi jacijo (zadnja nočna molitev) v džematu (v skupini), je enako, kot bi pol noči opravljal prostovoljne molitve. Kdor pa opravi sabah namaz (prva jutranja molitev) v džematu, je enako, kot bi molil celo noč.”
Konkreten povod za razodetje tega ajeta je nastal po odgovoru Poslanca, a.s., ko ga je Abdullah ibn Mesud, r.a., vprašal, kateri greh je največji. Muhammed, a.s., je takrat rekel: ”Da Allahu pripisuješ enakega, a On te je ustvaril.” ”Kaj pa potem?” je vprašal Abdullah. Muhammed, a.s., je rekel: ”Da ubiješ otroka, ker se bojiš, da ga ne boš mogel nahraniti.” ”In potem?” je ponovno vprašal. Poslanec, a.s., mu je odgovoril: ”Da se vdajaš razvratu z sosedovo ženo.” Ebu Hurejre, r.a., prenaša, da je Muhammed, a.s., rekel: ”Ko se človek vdaja razvratu, iz njega izstopi iman (verovanje, vera v Boga). Ko pa človek preneha tako grešiti, se iman ponovno vrne.”
V devetnajstem džuzu se nahaja tudi prvih 55 ajetov mekanske sure En-Neml. Zanimivo je, da je to edina sura, ki ima dve bismili (besede, s katerimi muslimani začenjajo vsako dobro delo). Poleg bismile na začetku sure je bismila v celoti navedena v tridesetem ajetu, ko kraljica iz Sabe svojim velikašem predstavi pismo Sulejmana, a.s. Ime sure v prevodu pomeni Mravlje, kar kaže na ajete iz te sure, v katerih je poudarjena Sulejmanova, a.s., nadnaravna sposobnost, da razume govor mravelj in ptic. Sulejmanu, a.s., je Allah pokoril tudi močen veter in mu podredil šejtane (hudiče), da mu služijo kot delavci. Prva in druga tretjina te sure opisujeta srečanje Sulejmana, a.s., in kraljice iz Sabe. To srečanje je potekalo nekako tako: Sulejman, a.s., je po ptici hudhud poslal pismo kraljici v Sabo. Pismo se začenja z bismilo. Kraljica kot odgovor na to pismo pošlje Sulejmanu, a.s., odposlance z darili. Sulejman, a.s., je zavrnil darila in njegova vojska je na nadnaraven način prinesla kraljičin prestol. Po Sulejmanovih navodilih ga je vojska malo preoblikovala. Ko je kraljica obiskala Sulejmana, a.s., je rekla, da je ta prestol njen, med vstopanjem v Sulejmanov dvor pa se ji je zazdelo, da je v dvoru namesto tal globoka voda, zato je malo povzdignila obleko, da je ne bi zmočila. Sulejman, a.s., ji je razložil, da so tla kristalna in v tistem trenutku je kraljica dojela, da je v zablodi, pokesala se je in se obrnila na pravo pot, na Allahovo pot.