Ta džuz vsebuje preostanek sure El-Kehf in dve mekanski suri, suro Merjem in suro Ta ha. Sura Kehf se zaključi z ajeti o Zulkarnejnu, ki je po dejstvih iz Kur’ana, nedvomno imel veliko moč in sposobnost. Njegov odhod k narodom na zahodu in vzhodu, potem še srečanje z narodom, ki je komaj razumel govorjenje in je živel med dvema gorama, je opisan brez navajanja imen (kraja in naroda). Zulkarnejn, močen osvajalec, postavi oviro, da bi preprečil vdor naroda Jedžudž in Medžudž. Od ljudi je Zulkarnejn želel samo, da bi mu pomagali z delom in materialom. Prinesli so železo, ki ga je on postavil na odprtino med dvema bregovoma. Segreto železo je pomešal z raztopljenim bakrom in tako dodatno učvrstil oviro. Ta metoda se uporablja še danes, Allah je, kakor vidimo, Zulkarnejna o tej tehniki poučil že pred odkritjem sodobne znanosti.
Kljub temu da je naredil veliko delo, Zulkarnejna ni prevzela prevzetnost in ni se zanašal na podarjeno moč in znanje. Hvaležen je Allahu, kar je potrditev tega, da je delo, ki ga je naredil, samo rezultat Božjega znanja in moči. Sejjid Qutb opozarja, da je Zulkarnejn paradigmatičen primer dobrega, poštenega in pravičnega vladarja, ki mu je Allah, dž.š., omogočil vladanje, potovanje, križarjenje od vzhoda do zahoda – a kljub temu ni prevzeten. To je vladar, ki lastne moči ne razume kot sredstvo materialnega bogatenja, izkoriščanja posameznikov, družbe in držav. Poleg tega ne podreja prebivalcev osvojenih ozemelj, ampak vzpostavlja pravico v vsakem mestu, kjer se nahaja. In kar je najpomembnejše: ne pozablja, da je on v Allahovih rokah in se bo k Njemu gotovo vrnil.
Skoraj dve tretjini sure Merjem vsebujeta pripovedovanje o Zekerijjahu (Zaharija) in Jahjau (Janez), o Merjemi (Marija) in rojstvu Isa (Jezus), a.s. Sura na enem delu govori o Ibrahimu (Abrahamu), a.s., in njegovemu očetu ter opozarja na poslance Ishaka (Izak), Jakuba (Jakob), Musa (Mojzes), Haruna (Aron), Ismaila (Ismael), Idrisa (Henok), Adema (Adam) in Nuha (Noe), a.s.
V suri Merjem so predstavljene okoliščine, ki so spremljale dve skrivnostni rojstvi: rojstvo Jahja, a.s., in Isa , a.s.
Zekerijja, a.s., toži svojemu Gospodarju zaradi previsoke starosti, njegova žena je poleg tega jalova, on pa hrepeni po tem, da bi imel poštenega in dobrega potomca. Prav tako priznava, da ga ja Allah, dž.š, razvadil s tem, da izpolni vsako njegovo željo, ko ga za kaj prosi: ”Nikoli nisem bil nesrečen po tem, ko sem te, Gospodar moj, za kaj prosil.” Allah je spet uslišal njegovo molitev, podari mu otroka, ki mu Allah da ime Jahja – ime, ki ga ni imel nihče nikoli prej. Ob izpolnitvi te želje je bil Zekerijja, kljub močnemu verovanju in upanju, da bo molitev uslišana, zelo presenečen nad uslišano molitvijo. Allah s tem pravzaprav opominja ljudi: ”To meni ni težko narediti, tudi tebe sem ustvaril iz ničesar.” (Merjem, 9)
Dogodki, ki so povezani z rojstvom Isa, a.s., in so predstavljeni v suri Merjem, so še bolj nenavadni in nasprotni z racionalnim razumevanjem stvari. Postregli bomo s čudovitim komentarjem ajetov, ki govorijo o Merjeminem spočetju in rojstvu Isa, a.s., katerega avtor je znameniti egipčanski razlagalec Kur’ana Sejjid Qutba.
”Človeštvo ni bilo priča ustvarjanju ljudi, a to je zares nenavaden dogodek v zgodovini človeštva. Človeštvo temu ni bilo priča in ni videlo stvaritve prvega človeka brez očeta in matere. Od tega je minilo več stoletij. Allahova modrost je hotela poudariti drugo čudo, ki je bilo predstavljeno v obliki rojstva Isa, a.s. Rojstvo brez očeta, ne po naravni poti, kakršna je prisotna, odkar je človek na Zemlji. Allah je hotel ljudem dati primer skozi Isa, a.s., Merjeminega sina, da bi jih opomnil na svobodo svoje moči in neomejenosti hotenja, da Allahova moč ni omejena z zakoni, ki jih je ta Moč izbrala. To je edini primer, ki zadostuje, da se prikaže pred ljudmi in jasno govori o svobodi Allahovega hotenja, da njegovo hotenje ni omejeno z zakonom”
Sura Ta ha se začenja in konča z besedami, namenjenimi poslancu Muhammedu, a.s., razlagajoč mu njegovo vlogo in obveznosti. Po tem sledi pripovedovanje o Musa, a.s., kot potrdilo in dokaz Allahove zaščite, ki jo On nudi tistemu, kogar on izbere. Ni potrebno, da so takšni ljudje žalostni in prestrašeni, saj bodo pod Božjo zaščito.
Med uvodom in zaključkom te sure se poudarja pripovedovanje o Musa, a.s., od rojstva, prek Božjega obračuna s faraonom, do izdaje Israilovih sinov, ki je pokazana z oboževanjem teleta po izhodu iz Egipta. Posebej se izpostavlja srečanje in pogovor med Allahom in Musa, a.s., potem prepir med Musa, a.s., in faraonom. Predstavljen je tudi Adem, a.s., po tem, ko je Adem, a.s., pozabil na Allahov ukaz o prepovedanem drevesu, je podlegel Iblisovi (Sotona) skušnjavi, izgubil džennetske (rajski) milosti in skupaj s Havo (Eva) sta spuščena na Zemljo, kjer začenjata novo življenje, polno težav. Muhamed Gazali modro opaža, kako se to pripovedovanje na poseben način vsakodnevno pojavlja v življenju Ademovih potomcev. Pozaba je prevzela človeška življenja, semantika besede insan to nedvomno potrjuje. Insan pomeni bitje pozabe.