Zadnjih štiriindvajset ajetov sure El-Ankebut, sura Er-Rum, sura Lukman, sura Es-Sedžda in prvih trideset ajetov sure El-Azhab je zajetih v enaindvajsetem džuzu Kur’ana. Vse navedene sure so razodete v Mekki, razen sure El-Azhab, ki je razodeta v Medini.
V času prvega obdobja poslanstva, tj. nekaj let po prvem razodetju v Meki, so se dogajali pomembni boji med sovražniki Bizantinskega in Perzijskega cesarstva. V teh bojih so Perzijci leta 613 od Bizantincev prevzeli Sirijo in dele Anadolije, naslednje leto pa so prevzeli še Jeruzalem. Egipt so prevzeli leta 616, istega leta pa še Konstantinopolis. Popolno uničenje Bizantinskega cesarstva je bilo neizogibno. Majhna skupina muslimanov, ki je bila zbrana okrog Poslanca, a.s., je spremljala te dogodke in bili so zaskrbljeni, ker so bili poraženi kristjani, ki za razliko od Perzijcev, malikovalcev, verjamejo v enega Boga. V takšnih okoliščinah Allah razodeva suro Er-Rum (Bizantinci) in najavlja zmago Bizanca čez nekaj let. To Razodetje so mekanski neverniki sprejeli s posmehom. Šest ali sedem let po tem razodetju je prišlo do preobrata v korist Bizantincev. Bizantinski cesar Heraklij je uspel premagati Perzijce in povrniti izgubljeno območje.
Poleg čudeža (prikazovanje prihodnosti) ta sura govori o čudesu Allahovega, dž.š., ustvarjanja, Njegovi moči ponovnega oživljanja na koncu časa ipd.
Enaintrideseta kur’anska sura je dobila ime po Lukmanu. Ker ne obstaja jasen dokaz o Lukmanovem poslanstvu, ga večina klasičnih islamskih učenjakov ne uvršča med poslance, ampak med dobre ljudi, katerim je Allah dal posebne lastnosti. Muhammed Gazali v svoji razlagi Kur’ana navaja: ”Ta sura je dobila ime po modrem človeku Lukmanu, o katerem tudi govori. Omenja se, da so pripadniki plemena Kurejš spraševali Muhammeda, a.s, o njem, zato je Allah razodel njegovo oporoko, ki vsebuje veliko dobrega.”
Muhammed Asad poudarja: ”Lukman je legendarna figura, osrednja točka številnih legend, močno utemeljen v arabski tradiciji kot prototip modreca, ki prezira svetovne časti in teži k notranji popolnosti.” Lukman, simbol modrecov v islamski tradiciji, svetuje sinu, da je življenje morje, v katerem so mnogi utonili. Pravo krmilo na tem morju je verovanje v Boga in ubogljivost do staršev. Trajna opredelitev za dobro in nasprotovanje zlu je zanesljiva in modra izbira. Niso modri tisti, ki so glasni in bučni, modri so tisti, ki so hvaležni in dosegajo lastno zadovoljstvo. Pa vseeno, ne obstaja enotna definicija za modrost. Za nekatere ljudi je modrost eno, za druge čisto nekaj drugega. Eni trdijo, da je modrost v prepuščanju užitkom in pozabljanju smrti, drugi (verniki) modrost poiščejo v odrekanju in pripravljenosti na smrt. No, vsi se strinjajo z dejstvom, da vrednost človekovega inteligenčnega kvocienta mora znašati 183 ali več, da bi zanj lahko rekli, da je moder. Naziv doktorja znanosti nam ne zagotavlja modrosti. Posedovanje številnih informacij nam ne pomaga pri odločitvi, kam usmeriti svoje življenje. Znanje je dosegljivo vsakomur, kdor ga želi doseči. Modrost ni. Znanje brez modrosti je le oblika brez vsebine. Znanje je mrzlo, modrost je topla. V Davudovem (David), a.s., Zeburu (Davidovi psalmi) beremo: ”Strah pred Bogom je začetek vsake modrosti.” Obstajajo številna izročila prijateljev Poslanca, a.s., o Lukmanu: da je bil abesinski suženj, da je bil majhen in je imel ploščat nos, da je bil črnec iz Egipta, da je imel večje ustnice, da je bil mizar ipd.
Sura Es-Sedžda je dvaintrideseta kur’anska sura. Razodeta je v Meki. Za Muhammeda Gazalija je ključna tema te sure najava rojstva islamskega ummeta (ljudstva). Gazali opaža, da so v celotni suri navedene lastnosti islamskega ljudstva, ki verjame v enega Allaha, za razliko od sodobnih civilizacij, ki verjamejo samo vase.
Ker je sedžda (pri molitvi globok priklon, tako da se vernik s čelom in nosom dotika tal) ena izmed osnovnih značilnosti muslimanov, je ta sura glede na petnajsti ajet poimenovana z Es-Sedžda. Sedžda je beseda oziroma dejanje, ki bo označevalo muslimane na tem in na bodočem svetu. Na Sodnem dnevu bodo ljudje pozvani, da sledijo svojim božanstvom. Tako bodo malikovalci šli za svojimi kipi, kristjani proti križu, muslimani pa bodo padli na sedždo. Na muslimanih bodo vidne sledi padanja na sedždo in po tem se bodo prepoznali med seboj. Deli telesa, ki jih muslimani umivajo med abdestom (obredno umivanje pred molitvijo), se bodo bleščali. Po teh znakih bo Poslanec, a.s., prepoznal muslimane na Sodnem dnevu. Kur’an nas opozarja na to, da bodo na Sodnem dnevu vsi ljudje pozvani, da naredijo sedždo. A to bodo lahko storili le tisti, ki so to delali na tem svetu (sura El-Kalem).
Sura El-Azhab (Zavezniki) je tako ime dobila zaradi združevanja zaveznikov proti muslimanom. Ta boj oziroma vojna, ki se je zgodila leta 5 po hidžri, se imenuje bitka na Hendeku. V tem pohodu proti muslimanom se je združilo nekaj arabskih (malikovalskih) plemen in medinski judje, po tem ko se niso držali dogovora, ki so ga sklenili s Poslancem, a.s. O tem dogodku govorijo ajeti od 9. do 27. Približno tri tisoč muslimanov se je skupaj s Poslancem, a.s., zoperstavilo štirikrat številčnejšemu nasprotniku. Zahvaljujoč izkopanemu rovu (hendeku), ki je porazil nasprotnike, so muslimani s pomočjo vetra, ki je raznašal nasprotnikove šotore, sovražnike v tej bitki premagali.
”O verniki, spomnite se Allahove milosti do vas, ko so se vam približale vojske in smo mi proti njim poslali veter in vojsko, katere vi niste videli. Allah dobro vidi vaša dela!” (El-Azhab, 9)