V Muslimanskem kulturnem centru Ljubljana je v četrtek, 25. januarja 2024, potekalo potopisno predavanje o svilni poti mladega raziskovalca in potopisca Hamze Ridžala.
Svilna pot je več kot le trgovska pot. To je nit, ki nas povezuje s preteklostjo, kjer so bile meje med civilizacijami tanke niti, tkane iz svile, sanj, idej, inovacij, kulture, umetnosti in veliko drugega. Hamza Ridžal, mlad publicist in pisatelj, ki globoko razmišlja o življenju, je delil svoje izkušnje s potovanja po delu svilne poti. Pripovedoval je o prvi ekspediciji, ki je zajela območja Rumelije, Anatolije, severne Mezopotamije, Zakavkazja, Havarizma in Transoksanije. Vse te kraje je obiskal s starim Volkswagnovim golfom.
Krasi ga izjemen pripovedovalski duh, med pripovedovanjem pride do izraza njegova profesionalna in osebna opredelitev do književnosti, pri tem pa tudi izrazito široko poznavanje zgodovinskih, kulturnih, identitetnih in vseh ostalih kontekstov svilne poti. Zelo težko je v eni noči ali uri in pol, kolikor je trajal dogodek, opisati vsa doživetja in spoznanja s svilne poti. Raziskovanja za tovrstne podvige potekajo zelo dolgo pred odhodom na pot, kjer je pot le fizična obremenitev, a vseeno duševno zadovoljstvo.
Kljub vsemu so prisotni izvedeli izjemno veliko, velik poudarek je bil na osebnih zgodbah oziroma posameznikih, ki jih je srečeval na poti in imajo bošnjaške korenine oziroma njihovi daljni predniki prihajajo iz Bosne in Hercegovine. Zelo slikovito je pričaral zelo dobro ohranjen bosanski jezik posameznikov, s katerimi se je srečal. Njihov jezik je seveda poseben, arhaičen, v veliki meri podoben jeziku Bašagića in njegovih sodobnikov. Kljub temu je njihova zavest o pripadnosti neverjetna.
Ideja svilne poti je nanesla tudi na sodobno razumevanje vzhodno-zahodnih odnosov in specifičen ideološki pogled, ki ga je zahod izoblikoval do vzhoda, v akademskih krogih znan pod imenom orientalizem, ki pa mu podlega tudi slovenski prostor in ni ostal imun na tovrstne percepcije in reprezentacije.
Pogovor je zaključen z melodijami ezana in sevdalinke, vpogledom v povezavo med dvema različnima svetovoma: islamskim klicem k molitvi, ezanom, ter tradicionalno bošnjaško pesmijo, sevdalinko. Ridžal je opisal, kako so se mu med potjo razkrivale vzporednice med toni, mekami in poltoni v melodijah ezana in sevdalinke. V njegovih pripovedih lahko začutimo, kako se je ta glasbena enotnost odvijala v različnih kulturah, ki jih je srečal na svilni poti. Melodične linije so postale most, ki je povezoval različne skupnosti in vernike. V svojih opisih je Ridžal delil, kako so te glasbene podobnosti presegale le zvočne elemente. Odkril je, da sta se ezan in sevdalinka prepletala ne le v tonalnih sistemih, temveč tudi v globokih čustvenih izrazih, ki so presegali jezikovne in kulturne meje.
Svet, ki ga je Hamza Ridžal razkril skozi svojo pot po delu svilne poti, nas vabi k razmisleku o skupni zgodovini, ki nas presega. Naša preteklost, izražena skozi tisočletja stare poti, postaja neprecenljiv zaklad, ki povezuje naše kulture, veroizpovedi in umetniške izraze. Svilna pot je več kot le zgodovinska trgovska pot; postala je simbol enotnosti in medsebojnega dopolnjevanja. Čeprav smo danes ločeni geografsko in kulturno, so ljudje že v 1. in 2. stoletju prepoznali pomen te poti kot most med vzhodom in zahodom. Danes imamo privilegij, da nadaljujemo to pot, ki ni le geografska, ampak tudi duhovna. Hamza Ridžal nam s svojim pripovedovanjem odpira vrata v preteklost, hkrati pa nas spodbuja k razumevanju, da je svilna pot naša skupna dediščina. Obenem je opomnik, da smo mozaik različnosti, ki se prepleta v edinstveno harmonijo. Naj nam ta spoznanja služijo kot navdih za spoštovanje, razumevanje in skupno gradnjo bolj povezanega jutrišnjega dne.
