”Allah spušča vodo z neba in z njo oživlja mrtvo zemljo. V tem je dokaz za ljudi, ki želijo slišati.” (En Nahl, 65)
Od vseh aspektov nežive narave je voda tista, ki ima osrednje mesto v kur’anskih opisih. Voda je tista, s pomočjo katere Allah oživlja in ustvarja, z vodo vzdržuje življenje in ona je sredstvo za čiščenje. Voda je dež, reka, morje in vse oblike ter stanja vode simbolizirajo Božjo milost in dobroto Gospodarja do ljudi. Voda je ljudem podarjena in ena od treh pravic, ki nikomur ne sme biti prikrajšana. Poslanec Muhammed, a.s., opozarja na kazen tistemu, ki bi imel vodo in je ne bi ponudil mimoidočemu.
Poslanec Muhammed, a.s., je povedal: ”Nekdo je potoval in na dolgi poti se je užejal. Ob poti je naletel na vodnjak, se spustil vanj in se napil vode. Ko je prišel iz vodnjaka, je zagledal psa, ki je zaradi hude žeje z iztegnjenim jezikom lizal blato. Tedaj je pomislil: ‘Tega psa je doletela žeja, enako kot mene.’ Znova se je spustil v vodnjak in s svojim čevljem zajel vodo. Ko se je vzpenjal, je čevelj z vodo držal z zobmi. Ko je prišel ven, je napojil žejnega psa. Zaradi tega dobrega dela mu je Allah oprostil vse grehe. Ashabi so tedaj vprašali: ‘Poslanec, ali bomo tudi mi nagrajeni za dobro, ki ga naredimo živalim?’ Poslanec je odgovoril: ‘V vsem, kar ima živa jetra, je nagrada.”’ (Buhari: 2363/ Muslim: 2244 v Tako je govoril Poslanc, 2015)
Voda je obstajala še preden je Bog ustvaril Zemljo in nebesa. Vendar je zanimivo to, da ajet (stavek) sure (poglavje) Hud pravi, da je bil Božji Arš (prestol) nad vodo (Hud, 7). V poglavju El-Enbija Gospodar pravi: ”Iz vode je ustvarjeno vse, kar je živo”, in v poglavju Furkan, da ”On iz vode ustvari ljudi”. Tefsiri (razlage Kur’ana) za te in podobne ajete Kur’ana pravijo, da se misli na vodo, s pomočjo katere je zamešana ilovica, iz katere je ustvarjen prvi človek, Adem, a.s. Iz biologije vemo, da je voda osnova vseh živih bitij in je človeško telo sestavljeno iz od 60 % do 80 % vode. V Kur’anu je zapisano, da je človek ustvarjen iz združitve zemlje in vode.
Voda in poslanci
Voda se v Kur’anu v različnih kontekstih omenja tudi v pripovedih o poslancih, a.s. Najbolj znan primer je primer potopa v času Nuha (Noe), a.s. Pripoved o Musi (Mojzes), a.s., omenja razstavljanje morja na dva dela in dogodek, ko so se pripadniki Benu-Israila znašli v puščavi brez vode. Takrat je poslanec zaprosil Vzvišenega Boga za vodo. Nato mu je bilo rečeno: ”Udari s palico po steni!” – in iz nje je priteklo dvanajst vrelcev … Zdravilne lastnosti vode so omenjene v primeru Ejjuba, a.s., ki se je po dolgi bolezni obrnil na svojega Gospodarja in mu dejal: ”Znašel sem se v težkem položaju in Ti si od vseh milosti najbolj milosten.” Za tem mu je bilo rečeno: ”Udari z nogo po zemlji!” – pritekla je hladna voda za kopanje in pitje. Nato se je poslanec Ejjub, a.s., okopal s to blagoslovljeno vodo, ozdravel in ta vodnjak Ejjuba, a.s., se lahko še vedno najde blizu turškega mesta Šanli Urfe.
Seveda ne moremo mimo najbolj znanega vrelca v muslimanskem svetu – vrelec Zemzem v Meki, ki nas vedno spomni na poslanca Ismaila, a.s., in njegovo mamo hazreti Hadžero.
Vode ahireta
V opisih dženeta (raja) se reke vedno omenjajo kot tekoča voda. Omenjajo se tudi posamezni izviri, kot so npr. Tesnim (opevan tudi v znani ilahiji, duhovni pesmi, Tesnimsko vrelo) in vrelca Selsebil in Kewser. Tu so tudi štiri tuzemske reke, za katere se v predajah omenja, da bodo dženetske reke, in sicer bo Tigris dženetska reka, Evfrat reka mleka, Nil reka vina in Sir-Darja reka medu.
Voda se omenja tudi v drugačnem kontekstu. Prebivalcem dženeta sta obljubljeni senca in tekoča voda, medtem ko bodo prebivalci džehenema (pekla) deležni ognja in vrele vode.
Voda kot motiv
Islamski mistiki na vodo in neprekinjenost rek gledajo kot na znak, da se vse vrača k Bogu, in sicer to ni voda, ki odhaja, temveč reke tečejo k svojemu Stvarniku in svojemu Izviru. Sufijska književnost močno poudarja motiv vode in čistoče. Voda je uvedena na obredno raven, z njo se umivamo in očistimo pred vsako molitvijo. Na tej točki pridemo do povezave vode in Božje milosti, saj med umivanjem svojega obraza ne umijemo z vodo, temveč z brezkončnimi valovi Božje milosti, ki nenehno pritekajo k nam.
Voda skozi oblake simbolizira minljivost tuzemskega sveta in oblaki ne samo da so preobraženi v drugo stanje vode, temveč so sami po sebi vidne ”zgornje vode”. In ta brezbarvna, brez vonja in brezokusna tekoča snov pomaga naravi, da vsako pomlad zacveti in se obarva z različnimi barvami. Je brezbarvna, ki pa ustvari barvo. Je brez okusa, ki omogoči okus, in kot snov brez vonja, a ustvari vonj. To je brezbarvna, brezokusna Božja sled, transcendentna sled.
Narava s posredovanjem vode vstopi tudi v kulturo. Voda je v islamski arhitekturi spretno uporabljena kot simbol Božje edinosti, tevhida. Mistiki pravijo, da se voda zahvaljuje Bogu, ker od nje ni mogoče ustvariti kipov in idolov, zato se je zavezala k Bogu na stalno in predano žuborenje v obliki slapa, valov ali z izparevanjem. Zato Kur’an pravi, da lahko gorijo ljudje, les in kamen, a voda ne more! Voda ogenj gasi.
Ela Porić
Viri:
Slovo o vodi, prof. dr. Enes Karić in
Voda, Semerkand, št. 27, leto 2011