Zanimivo je, da je poslanec Muhammed, a.s., izrekal dovo (priprošnjo) in prosil Boga, da ga zaščiti pred revščino, pred tem pa dva dni zapored ni pojedel niti kosa kruha.
Neki človek, ki se je ukvarjal z odkopavanjem grobov in pri tem kradel vredne stvari, ki so se v njih nahajale, se je pokesal za svoja dejanja in se vrnil k veri. Nekoč je prišel do učenjaka po imenu Ebu Jezid El-Bistami in mu povedal svojo zgodbo. Ljudje so ga nato vprašali: ”Gotovo si videl nenavadne stvari, ko si to počel. Kaj je tisto, kar je bilo najbolj nenavadno?” Odgovoril je: ”Odkopal sem več kot tisoč grobov in najmanj v njih devetsto sem opazil, da telo in obraz teh ljudi niso obrnjeni proti kibli (smer proti Meki)!” Prisotni so se ob tem začudili in vprašali El-Bistamija: ”Kaj meniš, zakaj je tako?” Odgovoril je: ”Če je karkoli lahko razlog za kaj takega, potem je to lahko samo nezaupanje teh ljudi v Allahovo obljubo, da bo ljudem zagotovil oskrbo.” Vzvišeni Bog v Kur’anu zagotavlja, da je naša oskrba (nafaka) tako nedvomna, kot je nedvomen naš govor. Ali obstaja kdo, ki ni prepričan v besede, ki prihajajo iz njegovih ust?
Kakšna je naša povezava z nafako in predvsem kakšno je naše razumevanje nafake sta vprašanji, ki si jih postavljajo številni ljudje. Ti vprašanji nosi s seboj vsak, ne samo revni, temveč tudi tisti, ki pripadajo srednjemu in višjemu družbenemu razredu. Razloga za skrb za nafako ni mogoče iskati v tem, če imaš ali nimaš premoženja, imaš ali nimaš službe, kako uspešno je mesto ali država, v kateri živiš, prav tako tega ne more pojasniti naša starost ipd. S skrbjo za nafako se ukvarjajo revni in bogati, mladi ter ljudje v srednjih in poznih letih, zaposleni in nezaposleni, … Kako potem opisati oziroma postaviti skupni imenovalec tem ljudem, ki skrbijo za svojo nafako?
Ko podrobneje raziščemo to vprašanje, pridemo do skupnega imenovalca, ki je povezan s človekovim srcem in dušo. Ko se duša okrepi z vero in zaupa v Božjo obljubo, je srce prepričano, da bo Allah poslal oskrbo in takrat se duša in srce pomirita. Ko pa oslabi prepričanje v Božjo oskrbo in začnemo bolj razmišljati o vzrokih, ki bi nas lahko oskrbeli, se v duši lahko pojavita dvom in strah pred revščino.
Znano je, da je soproga Muhammeda, a.s., Aiša, pripovedovala, da sta včasih minila tudi dva meseca, ko ne bi zakurili ognja v hiši. Ko so jo vprašali, kaj so jedli, je odgovarjala: ”Dateljne in vodo.” K poslancu Muhammedu, a.s., so prihajali ashabi (prijatelji), se pritoževali nad lakoto in pri tem kazali na prazne želodce. Muhammed, a.s., jim je odgovoril tako, da je tudi sam pokazal na svoj prazen želodec, a je vseeno izrekal priprošnjo, da ga Bog zaščiti pred revščino, kljub temu da je bil reven. Vendar je to sam izbral. Vzvišeni Bog mu je namreč ponudil hribe okoli Meke, ki bi bili polni zlata, a je to zavrnil. Imel je navado odgovoriti: ”En dan jem in sem za to hvaležen Bogu, drugi dan pa stradam in ob tem mislim na tiste, ki so revni.” To je bil poslanec Muhammed, a.s. Postavlja se vprašanje, zakaj je potem izrekal omenjeno priprošnjo? Muhammed, a.s., nikoli ni izrekal priprošenj z namenom, da bi ga Bog obvaroval pred revščino, temveč Ga je prosil, da ga varuje pred tem, da bi se revščine bal.
Ko opazimo nekoga, ki zelo zavzeto dela, se trudi, študira in ga pri tem vprašamo, zakaj to počne, nam največkrat odgovori, da to počne zaradi boljše prihodnosti. A to je nekoliko napačen pristop. Vse, kar v življenju počnemo, naj bi počeli zaradi Božjega zadovoljstva. Medtem ko pravimo, da skrbimo za svojo prihodnost, moramo vedeti, da je vernikova vizija prihodnosti nekoliko drugačna in zajema tudi obdobje, ki sledi po smrti. Pri tem je nevarno pomisliti na to, da nafaka prihaja zaradi našega truda in dela, službe, diplome ipd. Zavedati se moramo, da nafako, oskrbo, zagotavlja samo Vzvišeni Bog. Velika razlika je med tem, da se trudimo, delamo, študiramo, da bi prišli do boljše prihodnosti, to je ibadet, Bogu ugodno delo, in med zanašanjem na to, da nam bo trud, delo, študij sam po sebi prinesel boljšo prihodnost.
Navedli bomo primer. Otrok si zaželi sladkarijo. Oče mu jo obljubi, če bo znal šteti do deset. Skupaj se odpravita v trgovino, otrok dokaže, da zna šteti do deset in oče mu kupi sladkarijo. Če ne bi znal šteti, verjetno sladkarije ne bi dobil. Naslednji dan se otrok sam odpravi v trgovino in reče prodajalcu: ”Ena, dva, tri, … deset!” Prodajalec ga vpraša, kaj želi, in otrok odgovori: ”Včeraj sem preštel do deset in dal si mi sladkarijo.” Nato prodajalec odgovori: ”Jaz ti nisem dal sladkarije zato, ker si znal šteti, temveč zato, ker je tako rekel tvoj oče.” Trud, delo, služba, diploma so razlogi, kot je v tem primeru štetje do deset. Oskrba je kot sladkarija v našem primeru. Ko mislimo, da je oskrba odvisna od razlogov, se pri tem zanesemo na štetje do deset in se ne zanašamo na tistega, ki je prodajalcu rekel, da otroku da sladkarijo. Tako je tudi z našo nafako, oskrbo. Obstajata dve vrsti vzrokov: materialna, to je da se trudimo, študiramo in pri tem napredujemo. Druga je vsebinske narave. Priporoča se zelo pogosto kesanje (istigfar) in to olajša prihod nafake, prav tako je priporočeno branje kur’anskega poglavja Vaqia, saj branje tega kur’anskega poglavja krepi prepričanje, da je nafaka samo od Boga.
Vsem tistim, ki želijo biti mirni glede oskrbe, svetujemo dvoje: maksimalno posvečanje svojemu delu, truditi se biti najboljši in zavedanje o tem, da vsak zalogaj, kapljica, cent, ki ga zaslužimo, prihaja do nas izključno z dovoljenjem Vzvišenega Gospodarja. ”Na Zemlji ni niti enega živega bitja, ki ga Allah ne bi oskrbel.” (Hud, 6)
Pripravila: Ela Porić
Prevzeto: www.preporod.com