»Krščanstvo in islam: potreba po dialogu v Evropi« je bil naslov srečanja delegatov evropskih škofovskih konferenc, na katerem sem sodeloval konec aprila v francoskem Bordeauxu. Sodelovanje z muslimani ni od danes, je spomnil kardinal Tauran, prvi mož Cerkve za odnose z verstvi, ampak traja že od začetkov arabskega enoboštva v 7. stol. naprej. Prav to dejstvo je pomembno pozornosti danes.

Razume se, da so bili stiki in sodelovanje med kristjani in muslimani času primerni, vpeti in ujeti v politične, gospodarske in vsakršne druge interese. Zato ni manjkalo vojn in drugega nasilja med njimi, toda tudi pozitivni odnosi niso bili izjema. Ne »krščanski« ne »islamski« svet se ni v resnici nikoli popolnoma poenotil in složno nastopil zoper drugega. Medtem ko so namreč nekatere dežele bile boj proti »neverniku« v imenu islama ali krščanstva, so nekatere »krščanske« dežele sodelovale z nekaterimi »islamskimi«. Zgodovina nas uči, da je bilo neprimerno več vojn med kristjani ali muslimani samimi kakor pa drugih proti drugim. Kakor ni črno-bela preteklost, tako tudi ni sedanjost. Islamski svet in Zahod veliko sodelujeta politično, gospodarsko, znanstveno, kultursko, pa tudi kristjani in muslimani si prizadevajo živeti v dobrem sosedstvu. To ni vedno lahko ne na osebni in skupnostni ravni ne na družbeni in državni. Če že med zakoncema prihaja do kratkih stikov, nasilja in sporov, ki jih ni mogoče vedno zgladiti, zato zakon, žal, razpade, kako naj bo bolje med ljudmi in skupnostmi, ki se med seboj močno razlikujejo ne le po religiji, marveč tudi narodnosti, jeziku, navadah, prepričanjih, vrednotah …

Vendar ne smemo dopustiti, da bi nas vse te razlike pahnile v malodušje, češ, saj se ne da nič narediti, preveč smo si narazen. Nasprotno, želja po življenju in to kakovostnem, tli v slehernem človeku. Da bi jo mogli kolikor toliko uresničiti, se moramo zbližati, povezati in, če je le mogoče, spoprijateljiti. Če si prizadevamo, da bi iz tujca naredili znanca, iz nasprotnika zaveznika, iz sovražnika prijatelja, skratka ko v slehernem prepoznamo sestro ali brata in z njim temu ustrezno ravnamo, pletemo mrežo – mrežo ljubezni, ki edina nosi, ohranja in množi življenje. Kristjani imamo razlog več za takšno razmišljanje in ravnanje, ker verujemo v Boga, ki ni nikoli obupal nad človekom, dvignil od njega roke in napravil čezenj križ. Nasprotno, v Jezusu Kristusu se nam je približal, v njem nas je vzel za prijatelje, nas posvojil, da nismo več osamljeni, sirote, ampak nas je obdal z množico sester in bratov.

V moči takšne vere je Cerkev na koncilu znova premislila svoje poslanstvo v svetu in odnos do njega, tudi do religij. Koncil je poudaril spoštovanje do muslimanov, »ki molijo edinega Boga … in se mu poskušajo podrejati z vso dušo, kakor se je Bogu podrejal Abraham«. Zato spodbuja kristjane in muslimane, naj pozabijo razprtije in sovraštva in »se odkritosrčno trudijo za medsebojno razumevanje in skupno nastopajo v obrambo in pospeševanje socialne pravičnosti, moralnih vrednot ter miru in svobode za vse ljudi« (N 3). Kmalu so temu zgledu sledili evropski protestanti, ki so začeli obiskovati islamske priseljence. Ta pozornost evropskih kristjanov do islamskih prišlekov je počasi, a vztrajno gradila mostove predvsem na lokalni ravni in prispevala k medsebojnem zaupanju in reševanju sprotnih zapletov in težav. Pred dvema letoma pa je pobudo k dialogu prvič prevzelo 138 muslimanskih dostojanstvenikov z odprtim pismom krščanskim voditeljem. Med podpisniki je tudi Nedžad Grabus, mufti Islamske skupnosti pri nas. V pismu so ugotavljali, da predstavljajo muslimani in kristjani več kot polovico zemljanov, in predlagali, da skupaj storijo kaj za dobro vsega človeštva. Cerkev se je na pobudo odzvala in ustanovljen je bil Katoliško-muslimanski forum. »Ko pomislim na pogovore, ki sem jih imel po letu 2007 v Rimu in drugod z muslimani,« je pričeval kardinal Tauran, »me prevzame občutek velikanske zahvale Bogu. Res, dolgo pot smo prehodili, dolga je še pred nami!«

Med predlogi za boljše odnose in plodno sodelovanje je kardinal Tauran posebej poudaril, kako potrebno je boljše poznavanje religije drugega, ki ne nazadnje človeka prisili, da se poglobi tudi v svojo. Vzajemno spraševanje: Kdo si? ter poslušanje in razmislek ob njem je obogatitev lastne vere in spoznavanje vere drugega. Pri tem pa ima zelo pomembno vlogo izobrazba, se pravi tudi razumski pogled na vero. Če se namreč ljudje razlikujemo po religiji, pa je vsem dan razum, ki verstva pomaga razumeti, s tem pa tudi bolj pristno uresničevati. »Prihodnost se ne pripravlja ne v cerkvi ne v mošeji, marveč v šoli. Dialog z muslimani bo obrodil sadove, če jim bomo pomagali do kakovostne izobrazbe, ki temelji na skupni racionalnosti,« je bil odločen kardinal. Toda to ne pomeni, da bomo zašli v relativizem, se pravi v enačenje vseh verstev, saj bi to pomenilo, da odrekamo razumu sposobnost, da išče resnico in jo tudi vsaj nekoliko uzre. »Mi ne pravimo,« je poudaril kardinal, »da so vse religije enake in enakovredne, ampak da imajo vsi pripadniki vseh verstev ali vseh brezverskih doktrin enako dostojanstvo in so enakovredni.« V središču dialoga, tudi med verstvi je vedno človek, z njim je treba iskati sožitje in bolj polno življenje. Čim bolj bo katera od ver k temu prispevala, tem bolj zanimiva in verodostojna bo tudi za drugače (ne)verujoče. Ali kot je preprosto dejala mati Terezija: »Vera se pokaže, ne dokaže!«