Ramazan je mesec, ki v svojem bistvu spodbuja zmernost, samorefleksijo in duhovno rast. V njegovem središču je post, praksa, ki ni zgolj fizično odrekanje hrani in pijači, temveč predvsem duhovna vaja v potrpežljivosti, hvaležnosti in disciplini. A kako se danes ta izvirna sporočila odražajo v realnosti? Namesto skromnosti se iftarji velikokrat spreminjajo v izobilje bogato obloženih miz, kjer hrana izgubi svoj simbolni pomen in postane le še en element potrošniške miselnosti, ki zaznamuje sodobni svet.
Antropolog Marvin Harris (Good to Eat: Riddles of Food and Culture, 1985) opozarja, da prehranske prakse niso nikoli zgolj biološka potreba, temveč družbeni ritual, ki odraža širše vrednote in ekonomske sisteme. Čeprav je ramazan mesec zavestne odpovedi, raziskave kažejo, da se v muslimanskih državah poraba hrane v tem času pogosto znatno poveča. Študija iz leta 2019 (Al Hassan et al.) ugotavlja, da se količina zavržene hrane v ramazanskem obdobju poveča za od 25 do 50 %, kar kaže na paradoks: post, ki bi moral krepiti zavest o lakoti in pomanjkanju, postaja obdobje pretiranega potrošništva. Splošni podatki kažejo, da je povprečen prebivalec Slovenije v letu 2022 zavrgel približno 72 kilogramov hrane. To kaže na potrebo po ozaveščanju o zmanjševanju zavržene hrane, ne glede na verske ali kulturne prakse.
Toda ali je minimalistični iftar v današnjem času še mogoč? Ali je mogoče ohraniti bistvo posta, ne da bi se odpovedali sodobnemu načinu življenja?
V islamski tradiciji je že v hadisih poudarjeno, da je zmernost v prehranjevanju ključ do dobrega zdravja. Poslanec Muhammed, naj je mir z njim, pravi: “Človek ne napolni slabše posode od svojega želodca. Zadostuje mu nekaj grižljajev, ki mu dajejo moč. Ko je naj eno tretjino želodca zapolni s hrano, eno z vodo in eno pusti prazno.” (Tirmizi, 2380).
To načelo ni le verska usmeritev, temveč univerzalno pravilo za ohranjanje fizičnega in duševnega ravnovesja. Minimalistični iftar ne pomeni pomanjkanja, temveč osredotočanje na kakovost namesto količine. Prvi korak k temu je zavestno načrtovanje obrokov, ki temelji na potrebah, in ne na želji po presežku. Če bi vsak posameznik razmišljal o tem, koliko hrane dejansko potrebuje in kaj z njo sporoča svojemu telesu in duhu, bi bil ramazan resnično priložnost za očiščenje ne samo želodca, temveč tudi srca in uma.
V tem kontekstu je trajnostni iftar ne le osebna odločitev, temveč etična odgovornost. Zavestno zmanjšanje količine zavržene hrane, uporaba lokalnih in sezonskih sestavin ter podpora preprostejšim obrokom niso samo ekološke in ekonomske odločitve, temveč tudi izraz družbene odgovornosti. Ramazan je čas, ko naj bi muslimani razvijali občutek solidarnosti z revnimi, a kako lahko to storijo, če se sami predajajo pretiranemu uživanju? V islamski tradiciji je poudarjeno deljenje hrane z drugimi, ne pa kopičenje bogato obloženih miz, kjer se polovica hrane zavrže.
A kljub vsemu se poraja vprašanje: ali je v sodobnem svetu mogoče združiti minimalistični iftar s konceptom sodobnosti? Danes pogosto enačimo sodobnost s potrošnjo, količino, z materialnim obiljem. Potrošniška miselnost, ki jo vsakodnevno vsiljuje globalni kapitalistični sistem, nas uči, da več pomeni bolje – več hrane, več predmetov, več zabave … V tej paradigmi se tudi ramazan vse prevečkrat zlije s potrošniškimi praksami, kjer je luksuzen iftar merilo uspeha in ne notranje rasti.
Toda, ali je resnično sodoben tisti, ki na mizo postavi deset različnih jedi in ob koncu večera zavrže tretjino hrane? Ali je resnično sodoben tisti, ki ob zagonetnem iskanju novih kulinaričnih trendov pozabi na osnovno vrednoto ramazana, ki je skromnost? Ali smo danes lahko sodobni le, če smo količinsko prenatrpani na iftarskih mizah?
V tem kontekstu postane minimalistični iftar ne le mogoč, temveč nujen. Ne pomeni odpovedi sodobnemu načinu življenja, temveč njegov preobrat. Sodobnost ne bi smela biti definirana z izobiljem, temveč z zavestnimi odločitvami. Resnično sodoben je tisti, ki zna prepoznati, kaj je bistveno in kaj odveč, kaj duhovno bogati in kaj zgolj zapolnjuje praznino.
Voda, ki jo ob iftarju prvič zaužijemo po dolgem dnevu, in prvi grižljaj hrane bi morala v nas prebuditi občutek hvaležnosti in ponižnosti. Če post postane le oblika odštevanja ur do naslednjega obilnega obroka, potem izgubi svojo moč in smisel. Če pa iftar razumemo kot trenutek zavestne skromnosti, lahko resnično izkusimo, kaj pomeni odpoved v imenu nečesa večjega.
Kot pravi Enes Karić, voda ni zgolj snov, ki odžeja, ampak je simbol življenja in milosti. Enako velja za hrano, hrana ni le gorivo za telo, temveč Božji dar s katerim moramo ravnati odgovorno. V tem duhu lahko minimalistični iftar postane ne le prehranska odločitev, temveč globok izraz zavesti o naravi človeškega obstoja, odgovornosti in povezanosti s Stvarnikom.
Resnična sodobnost ni v količini, temveč v vsebini. In v ramazanu ima ta vsebina svojo posebno vrednost; vrednost hvaležnosti, ponižnosti in iskanja duhovne globine v svetu, ki nas na vsakem koraku sili v površno potrošnjo.
Ela Porić