Ramazanski post je ena najbolj znanih praks v islamu, a hkrati ena tistih, ki najpogosteje vzbuja vprašanja in nejasnosti. Med najbolj presenetljivimi vidiki posta je za mnoge ravno odrekanje vodi. Hrana je nekaj, čemur se ljudje v različnih kulturah in tradicijah občasno odpovedujejo, toda vzdržnost pri vodi se marsikomu zdi nerazumljiva, če ne celo nevarna. Kako lahko muslimani ves dan preživijo brez enega najosnovnejših elementov življenja? Mar to ni v nasprotju s sodobnimi medicinskimi spoznanji, ki poudarjajo pomen hidracije? In zakaj sploh takšna strogost, ko pa bi že minimalen požirek vode olajšal postni dan?
Odgovori se skrivajo v globljem razumevanju narave posta in vloge vode v islamski misli. Voda v islamski tradiciji ni zgolj osnovna telesna potreba, je simbol življenja, čistosti, prenove. V svojem eseju Slovo o vodi akademik Enes Karić razmišlja o tem, kako je voda v islamskem razumevanju tesno povezana s stvarjenjem in Božansko milostjo. Kur’an vodo pogosto omenja kot dar, ki omogoča življenje, kot znak Božje ustvarjalnosti in kot sredstvo očiščenja. Voda ni le fizična snov, temveč nosilka globokega duhovnega pomena. Je osrednji element tako telesnega kot duhovnega očiščenja, saj se muslimani pred molitvijo umivajo z vodo, hadisi pa jo opisujejo kot nekaj, kar umije ne samo telo, temveč tudi dušo. Prav zato ima post, ki vključuje odrekanje vodi, simbolično moč: s tem ko se muslimani za določen čas odpovedo vodi, se odpovedujejo nečemu izjemno dragocenemu, čemur se bodo ob iftarju (večerja ob koncu posta) z veliko večjo hvaležnostjo vrnili.
Toda post ni le simbolična praksa, je tudi preizkus discipline in potrpežljivosti. Islam uči, da človek ni le skupek svojih fizičnih potreb, ampak ima zmožnost preseči nagone in vzgibe ter jih usmeriti k višjemu cilju. Post ni zasnovan kot oblika trpljenja, ampak kot vaja v samonadzoru in zavestnemu življenju. Vsak požirek vode, vsaka jed je po koncu posta deležna večje pozornosti in globljega zavedanja. Hrana in voda postaneta nekaj, kar ni več samoumevno, temveč ju doživljamo kot milost, ki ni vedno in povsod zagotovljena.
Iz perspektive zdravja je pomembno razumeti, da kratkotrajno odrekanje vodi ni enako dolgotrajni dehidraciji. Telo ima mehanizme prilagajanja, muslimani pa v času sehurja (jutranjega obroka pred zoro) in iftarja poskrbijo za ustrezno hidracijo. Raziskave na področju prekinjenega postenja kažejo, da lahko občasna vzdržnost pri hrani in tekočini spodbudi procese regeneracije telesa in celo prispeva k metaboličnemu ravnovesju. Islam obenem ni toga religija in ljudje, ki bi jim post lahko škodoval, so oproščeni te dolžnosti. Nosečnice, doječe matere, kronični bolniki, starejši in popotniki lahko post nadomestijo na druge načine.
Ramazan torej ni mesec trpljenja, ampak mesec zavestne odpovedi, ki človeka poveže z njegovo notranjostjo, z drugimi ljudmi in s Stvarnikom. Tako kot se v islamu voda uporablja za telesno čiščenje pred molitvijo, se v ramazanu post uporablja kot oblika notranjega očiščenja oziroma kot način, da se človek za trenutek ustavi in se odpove nečemu, kar mu je samoumevno, da bi v tem procesu znova prepoznal resnično vrednost življenja in Božjih darov.
Ela Porić