Sehur in iftar sta ključna obroka v mesecu ramazanu, ki imata globok duhovni in telesni pomen za muslimane po vsem svetu.
Sehur je obrok, ki ga muslimani zaužijejo pred zoro, preden začnejo s postom. Ta obrok ni zgolj fizična priprava na dolge ure brez hrane in pijače, temveč ima tudi duhovni pomen. Sehur simbolizira disciplino, samonadzor in pripravljenost na ramazanske izzive. Prav tako velja za blagoslovljen čas, ko so molitve še posebej sprejete. Hadis, ki poudarja pomembnost sehurja, pravi: »Jejte sehur, saj je v njem blagoslov« (Sahih Buhari).
Iftar je obrok, s katerim muslimani ob sončnem zahodu prekinejo svoj post. Ta trenutek je poln radosti in hvaležnosti, saj verniki zaključujejo s postnim dnem in se zavedajo, da so uspeli premagati vse izzive, ki jih čez dan ni bilo malo. Iftar lahko razumemo tudi kot vsakodnevno zmago nad samim seboj. Tradicionalno in po priporočilu Muhammeda, naj je mir z njim, se iftar začne z uživanjem datljev in vode, sledi pa bogatejši oziroma predvsem kakovosten obrok. To sledi primeru Muhammeda, naj je mir z njim, in ima globoke simbolne pomene, vključno z opozarjanjem na preprostost in skromnost ter zahvalo Vzvišenemu Bogu za darove.
Tako sehur kot iftar sta več kot le obroka; sta trenutka za duhovno rast in refleksijo. Ramazan je na splošno čas, ko se muslimani osredotočajo na približevanje Bogu, izogibanje slabim dejanjem in povečanje dobrih del. Sehur in iftar ponujata priložnosti za dobra dela, zahvaljevanje in priprošnje Bogu. V mesecu ramazanu so ti obroki trenutki skupnosti in enotnosti. Družine in prijatelji se zbirajo, krepijo medsebojne vezi in skupnost kot celoto.
Včasih sta bila sehur in iftar preprosta obroka, ki sta odražala ponižnost in duhovno osredotočenost. Sčasoma so ju dopolnjevale lokalne kulinarične prakse in tradicije, ki so se vpletle v pripravo teh obrokov, zaradi česar so postali bogatejši in bolj raznoliki. V Sloveniji in na Balkanu, zlasti v Bosni in Hercegovini, kjer so muslimani pomemben del prebivalstva, so sehurji in iftarji pridobili edinstvene značilnosti, ki odsevajo lokalno kulturo in zgodovino. To območje je znano po svoji zgodovinski prepletenosti različnih kultur in religij in razvili so se posebni običaji, ki so povezani s tema obrokoma. To se kaže na primer z bobni za sehur; tradicionalni način za zbujanje ljudi za sehur je bila uporaba bobnov. Bobnarji so hodili po ulicah, bobnali in s tem sporočali, da je čas za vstajanje in zadnji obrok pred začetkom posta. Za prekinitev posta pa se je razvil običaj pokanja topov. Praksa uporabe topov za oznanjanje časa iftarja sega v osmansko obdobje. Topovi so odjeknili ob sončnem zahodu in tako ljudem sporočili, da lahko prekinejo post. Ta običaj se na nekaterih mestih ohranja še danes. Skupni iftarji so pomemben del tradicije, ki spodbuja občutek enotnosti in solidarnosti. Pogosto se skupni iftarji organizirajo v domovih ali javnih prostorih, če je to mogoče. Ljudje se zberejo, da bi skupaj prekinili post. Zanimiva je praksa londonskih muslimanov, ki že nekaj let zapored organizirajo Odprti iftar (Open iftar). Namen tega projekta je organizacija skupnih iftarjev na različnih javnih mestih, kot so parki, muzeji, znani stadioni in druge javne površine z ljudmi različnih ozadij s ciljem spoznavanja, povezovanja in sožitja med različnimi lokalnimi skupnostmi.
Prilagajanje iftarja in sehurja posameznikovim potrebam
Sehur in iftar vsak posameznik ali družina prilagodi svojim specifičnim potrebam in življenjskemu slogu. To še posebej velja za ljudi z različnimi dnevnimi obveznostmi, kot so na primer športniki, delavci in študenti, ki morajo prilagoditi svoj vnos hrane in tekočine, da ohranijo energijo in zdravje čez dan. Ljudje čas in sestavo sehurja in iftarja prilagajajo glede na svoje dnevne aktivnosti. Za tiste, ki imajo fizično zahtevne poklice, je pomembno, da zaužijejo dovolj hranilnih snovi, ki jim bodo zagotavljale energijo. Podobno tudi študenti in delavci v pisarnah prilagajajo svoje obroke, da izboljšajo zbranost in učinkovitost. Starejši, bolni, nosečnice in delavci, ki opravljajo težka fizična dela (npr. rudarji), so posta oproščeni in ga v skladu s pravili primerno nadoknadijo. Prilagodljivost in individualizacija sehurja in iftarja odražata razumevanje, da so človeške potrebe raznolike in je post lahko dovolj fleksibilen. Pomembno je poudariti, da islam kot vera priznava različne življenjske okoliščine in omogoča vernikom, da prilagodijo svoje obrede, vključno s postom, tako da lahko ohranjajo svoje zdravje, dobro počutje in učinkovitost v vsakdanjem življenju. V tem kontekstu je ključno zavedanje o kakovostnih iftarjih, zmernem prehranjevanju, zadostni hidraciji in skrbnem načrtovanju obrokov.
Vpliv ramazanske prakse na arhitekturo in urbanizem
Kot zanimivost naj opišemo manj znan segment v povezavi s potekom organiziranja skupnih iftarjev in drugih obrokov. Džamijski kompleksi in mestna središča, v katerih so se organizirali iftarji, so se prilagodila tako, da se je podpiralo versko prakso in vsakdanje življenje skupnosti. V kontekstu sehurja in iftarja ter ramazanske prakse nasploh so arhitekturni in urbanistični elementi odigrali ključno vlogo pri omogočanju in spodbujanju skupnostnih zbiranj in dobrodelnosti. Džamije so bile pogosto središče skupnosti in so služile več kot le kraji za molitev. Kompleksi so navadno skozi zgodovino vključevali kuhinje in jedilnice (danes restavracije), kjer so med ramazanom pripravljali in postregli iftar. To je omogočalo lažjo organizacijo skupnih obrokov, kjer so se zbrali verniki različnih družbenih slojev. Ta zavest je tudi vplivala na razvoj vodnih sistemov in fontan. Dostop do sveže vode je bil ključnega pomena za pripravo obrokov in osebno higieno, še posebej v času ramazana. Na ta način je skozi zgodovino načrtovan tudi razvoj mest skupaj s celostno infrastrukturo. Tako so se na področju Balkana razvili imareti (javne kuhinje) in karavansaraji (gostišča in prenočišča). Imareti in karavansaraji so bili izrazi islamskih načel skupnosti, dobrodelnosti in gostoljubja, ki so neposredno povezani s praksami, kot sta sehur in iftar. Ponujali so materialno podporo, ki je omogočala fizično izvajanje verskih obveznosti med ramazanom, hkrati pa spodbujala duhovno povezanost in solidarnost. Vedno so se tudi nahajali v neposredni bližini džamij. Ti objekti so bili pomembni ne le kot fizični prostori za prehranjevanje in počitek, ampak tudi kot simboli islamske etike in vrednot, ki so še danes relevantni v razmišljanju o skupnosti, medsebojni pomoči in gostoljubju. Ta preplet arhitekture in urbanizma z verskimi praksami je ustvaril edinstveno okolje, kjer so se lahko razvijale in ohranjale bogate tradicije, tudi tiste, povezane z ramazanskim sehurjem in iftarjem.
Ela Porić