Eden od običajev, ki je značilen za muslimane v Sloveniji in na širšem Balkanu, je mukabela. To je glasno recitiranje celotnega Kur’ana s strani več oseb. Izvaja se navadno v džamiji v času ramazana ter predstavlja eno glavnih značilnosti ramazana.
Ni znano, kako in kdaj je ta običaj zaživel v Bosni in Hercegovini. Najstarejša znana sled o tem datira v čas t. i. Gureba-defterjev (Beležnica fonda za tujce in ogrožene, ki se je zbral v času meseca ramazana), shranjenih v Gazi Husrev begovi knjižnici. V njih je med drugim naveden seznam hafizov, ki so izvajali mukabelo med ramazanom v določenih letih, in plačilo, ki so ga prejeli za recitiranje. Najstarejši dokument te vrste datira v ramazan leta 1844, v njem piše, da je narejen po zgledu starega običaja, kar pove, da je bil fond takšne vrste vzpostavljen veliko prej in da Bošnjakom izvajanje mukabele ni bilo neznanka. Čeprav se je običaj izvajanja mukabel v Bosni in Hercegovini s časom spreminjal in pridobival nove dimenzije, se tradicija izvajanja hafiskih mukabel danes med Bošnjaki izredno spoštuje in prakticira. Hafizi so osebe, ki znajo celoten Kur’an na pamet in ga na pamet tudi recitirajo, kar je glavna značilnost hafiskih mukabel. Na ostalih mukabelah se Kur’an bere. Verjetno najbolj znana hafiska mukabela je tista, ki se izvaja v Gazi Husrev begovi džamiji v Sarajevu, poleg nje pa je izjemno cenjena tudi mukabela v sarajevski Hadžijski džamiji, ki jo izvajajo samo ženske hafize.
Običaj izvajanja mukabele je zasnovan na osnovi Muhammedovega, naj je mir z njim, recitiranja Kur’ana pred Džibrilom v času meseca ramazana. Recitiranje Kur’ana je bogoslužje s posebno vrednostjo. Beseda qira’et, ki v izvirniku poimenuje to dejanje, nosi dva osnovna pomena: prvi je ideja zbiranja in združevanja, drugi je izvajanje nečesa na časovno in prostorsko omejen način.
V praksi to vsekakor potrjuje fenomen kur’anskega besedila, da združuje ljudi, daje pa vrednost tudi človeškemu dostojanstvu oziroma čast verniku, da v omejeno časovno in prostorsko dimenzijo z lepoto svojega glasu in razuma uvede večni Božji govor.
Seveda recitiranje Kur’ana ni bogoslužje, ki je vezano samo na skupino in džamijo. Muhammed, naj je mir z njim, je govoril, da dom, v katerem se recitira Kur’an, osvetljujejo prebivalci nebes, tako kot Zemljo osvetljujejo zvezde. Zelo lepo je imeti svoj lasten skriti trenutek, svojo lastno mukabelo, čeprav se ta ne nanaša na celoten džuz Kur’ana dnevno. Muhammed Iqbal je zapisal, da ga je oče vzgajal po enem načelu: »Recitiraj Kur’an, kot da se razodeva tebi!« In ravno to je sporočilo tega preprostega nasveta: poskusi doživeti vsako besedo in vsako sporočilo kot Božji govor in darilo, ki je namenjeno neposredno tebi.
Muhammed, naj je mir z njim, je rekel:
»Kdor prebere eno črko iz Kur’ana, se mu bo to štelo kot dobro delo. Za dobro delo pa bo dobil desetkratno nagrado. Ne pravim, da je elif-lam-mim črka, ampak je elif črka, lam je črka in mim je črka.«
Riad Subašić