Lahko bi rekli, da je ramazan tisti del leta, v katerem se preplete neverjetno veliko ljudskih običajev in verskih občutkov, ki ustvarjajo harmonijo in skladje med svetim in posvetnim. Verjetno bi lahko napisali knjigo o tem, kako je videti en ramazanski dan v domovih muslimanov in na trgih ter ulicah po celem svetu.
Po muslimanski tradiciji je ramazan gost, ki ga muslimani nestrpno pričakujejo. Zato se posebna pozornost posveča pripravam na njegov prihod. Muslimani po celem svetu čistijo svoje domove, džamije in ulice. Na ulicah severnoafriških držav pogosto mrgoli vernikov, zato ker v džamijah primanjkuje prostora. Pozornost se namenja tudi okraševanju trgov in ulic, tu je Egipt nedvomni zmagovalec človeških src. V Egiptu so ramazanske laterne ene od glavnih simbolov ramazana. Krasijo balkone in ulice, dvorišča in parke. Posebno pozornost plenijo bazarji in trgi, na katerih se prodajajo laterne različnih oblik in vrst, lahko so kovinske, lesene, plastične ali platnene. Poleg latern k pravljičnim prizorom na ulicah Kaira prispevajo tudi številne druge svetilke.
V severnoafriških državah družine navadno kupujejo novo kuhinjsko posodo in pohištvo, posebej za dnevno sobo. Najpomembnejše priprave v Maroku vključujejo tudi pripravo tradicionalnih marokanskih oblačil, ki jih nosijo odrasli in otroci, posebej na družinskih dogodkih in različnih srečanjih. Tamkajšnji prebivalci pravijo, da je neprimerno med sehurjem in iftarjem, torej med obrokoma, s katerima začnemo ali zaključimo post, nositi vsakodnevna oblačila. Marokanska tradicionalna oblačila uradno lahko štejemo kot dress code med ramazanom, in sicer zaradi dostojanstvenosti, časti in ponosa ter luksuzne preprostosti, ki jo predstavljajo.
Poleg čiščenja in okraševanja domov moramo za ta blagoslovljen čas pripraviti tudi sebe. Ravno zato so muslimani na Balkanu ohranili tradicijo posta učajlukov. Učajluki je skupni naziv za tri mesece hidžretskega koledarja: redžeb, ša’ban in ramazan. Globoki verniki pred obveznim ramazanskim postom post prakticirajo tudi dva meseca prej. Temu rečemo prostovoljni post. Poslanec Muhammed, naj je mir z njim, je muslimane k prostovoljnemu postu motiviral z besedami, da so dela v teh mesecih večkratno nagrajena.
Ramazanski dan se začne s sehurjem, obrokom, ki se ga zaužije pred zoro, ko se začnemo postiti. Nekoč je bil običaj, da je bobnar z bobnanjem sporočal, da je čas za sehur. Ta običaj je še vedno ohranjen v nekaterih delih Balkana, zelo pa je aktualen v določenih delih Istanbula ali Izmirja. V Maroku imajo podoben običaj, tam oseba, ki jo poimenujejo nafar, hodi po ulici in igra na instrument, ki je podoben trobenti. Vsak del mesta ima svojega nafarja.
Običaj, ki je značilen za muslimane na Balkanu, je mukabela. Muslimani verjamejo, da je melek Džibril vsak ramazan enkrat izprašal Muhammeda, naj je mir z njim, recitiranje Kur’ana. Zadnje leto je to storil dvakrat. Mukabela je recitiranje celotnega Kur’ana med ramazanom oziroma enega džuza, torej ene tridesetine Kur’ana, dnevno, in sicer pred sabah namazom, podne namazom ali ikindija namazom. Kur’an recitirajo imami in hafizi, njihovo recitiranje pa poslušajo prisotni verniki in jih spremljajo z branjem Kur’ana. Tradicija recitiranja hafiskih mukabel ima še danes veliko vrednost in je med verniki zelo priljubljena. V sarajevski Hadžijski džamiji pa je zelo cenjena hafiska mukabela, ki jo izvajajo samo ženske hafize.
V popoldanskih urah otroci v nekaterih tunizijskih četrtih tekmujejo v pripravljanju kurdijane, tradicionalne slaščice iz sladkorja in beljakov. Tekmovanje traja, dokler se ne oglasi zawaka, žvižg, ki oznanja čas iftarja. V obmorskih mestih Maroka se tako kot v Sarajevu, Istanbulu, pa tudi drugih balkanskih mestih, za namen oznanjanja iftarja uporablja top, ki z močnim pokom označuje konec posta. Top se je med ramazanom uporabljal večkrat dnevno; prvi je bil znak za vstajanje na sehur, drugi je oznanjal čas začetka posta (zora), tretji pa konec posta, torej iftar. Tradicija pokanja topov se v večini mest do konca druge svetovne vojne ni ohranila. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja pa so topovi ponovno oživeli in spet začeli oznanjati sehurje in iftarje v več balkanskih mestih. V Sarajevu se top oglasi za iftar, in sicer z razgledne točke Žuta tabija.
Ramazan je prav tako čas solidarnosti, običaj sudanskih družin pa je, da svoj iftar postrežejo na pladnju in ga jedo na ulici pred svojimi domovi. Cilj te prakse je omogočiti mimoidočim in revnim, da jedo brez občutka sramu. Premožne alžirske družine ohranjajo tradicijo ramazanske košare in tako pomagajo revnim družinam, in sicer jim med ramazanom vsakodnevno prinašajo hrano v košari.
Poseben čas pa so ramazanske noči. Dovolj je, če povemo, da se v savdski pokrajini Hidžaz, pa tudi v drugih arabskih in evropskih državah, neguje posebna tradicija ramazanskih večerov in druženj, zaradi katerih se pripravljajo posebni prostori. V Hidžazu se v prostore za te namene postavi kratka miza, na kateri se nahaja čajnik za pripravo čaja na pari, ki se postreže po iftarju. Čajnik je tam postavljen cel ramazan in umakne se ga prvi dan bajrama.
Ramazanski večeri imajo v sebi lepoto, ki jo moraš doživeti, da bi jo lahko razumel.
Kot je zapisal Rešad Kadić: »Če bi me kdo vprašal, od česa bi se na tem svetu najtežje poslovil, bi rekel: od sabaha, cvetja in iftarja. Kdor ve, kakšna lepota je skrita v teh stvareh, me bo razumel.«
Riad Subašić