Post je bil predpisan muslimanom drugega leta po hidžri (preselitvi Muhammeda, a.s., iz Meke v Medino). Kot je razvidno iz ajeta (verza): ”O, verniki, predpisan vam je post, tako kot je bil predpisan tistim pred vami, da bi se zavedali Božjega obstoja” (El-Beqare, 183), je bil post predpisan tudi narodom pred prihodom Muhammeda, a.s. Danes se postijo tudi judje in kristjani, vendar v drugačnih oblikah.
”V mesecu ramazanu se je začelo razodetje Kur’ana, kažipot ljudem z razločnimi znamenji prave poti in ločevanja resnice od laži. Kdor je v tem mesecu doma, naj ga preživi v postu. Kdor je bolan ali na poti, naj pozneje posti prav toliko dni. Allah vam želi olajšati pot in ne otežiti. Želi, da se postite ves mesec, poveličujete Gospodarja, ker vam je pokazal pravo pot in ste za to hvaležni” (El-Beqara, 185). Iz omenjenih ajetov (verzov) je prav tako razvidno, da je post v mesecu ramazanu obvezen post (farz), ni pa to edini post v islamu, kajti obstajajo tudi druge vrste prostovoljnega posta.
Post (sijam) v mesecu ramazanu lahko traja 30 ali 29 dni. Letos bo post trajal 29 dni. Vsaka oseba, ki izpolnjuje pogoje obveznega posta, in sicer da veruje v Boga, duhovno polnoleten, razumen in zdrav, je dolžna postiti se v času meseca ramazana. Oseba, ki ni duhovno polnoletna ali ne veruje v Boga in ni sposobna izraziti svoje lastne izbire in prepričanja glede vere, ne spada v kategorijo oseb, ki so se dolžne postiti. Otroci prav tako niso dolžni postiti se, vendar včasih lahko starši s svojim znanjem in pedagoškimi sposobnostmi otroke začnejo privajati na par urni ali poldnevni post, katerega cilj je privajanje otrok na kasnejši obvezni post v duhovni polnoletnosti.
Pogoji za veljavnost posta so nijet (namera), čistoča in da se ne zgodi nekaj, kar bi nam pokvarilo post. Ženska v hajzu (mesečno perilo) ali nifasu (poporodnem obdobju) se ne posti, vendar je dolžna nadoknaditi izpuščene dneve, kot je priporočljivo do naslednjega ramazana.
Če namerno nekaj pojemo ali popijemo, imamo spolni odnos v času posta nam to pokvari post. Za namerno prekinjen post se lahko izkupimo s t. i. kefaretom (odkup za namerno prekinjeni post), ki je odvisen od teže namerne prekinitve posta, in sicer je to lahko v obliki posta ali pa tako, da se nahrani revna oseba. Prav tako se naš post šteje za prekinjenega, če namerno vzamemo tableto. Da bi se temu izognili lahko oseba, ki nujno potrebuje tableto v času posta, to zamenja z dovoljeno injekcijo.
Če nekaj od zgoraj naštetega naredimo podzavestno, moramo takoj, ko se tega dejanja zavemo prekiniti z njim ter nadaljevati s postom in v tem primeru nismo pokvarili posta. Če se zgodi, da oseba pogoltne hrano ali pijačo, ki jo ima v ustih, lahko po tem, ko se zave, da se posti, nadaljuje s postom, vendar mora kasneje nadoknaditi en dan posta. To temelji na hadisu, ki pravi: „Kdor poje ali popije nekaj v pozabi, naj nadaljuje s postom do konca, ker ga je s tem Allah nahranil in oskrbel.”
Odrekanje vsem dobrinam velja le od zore do sončnega zahoda tako, da so v času od iftarja (večerja ob koncu posta) do sehurja (zajtrk pred začetkom posta) dobrine dovoljene.