V sredo zvečer, 20. septembra 2017, bo s sončnim zahodom, nastopil 1. muharrem 1439. hidžretskega leta. Simbolno povezavo med 20. septembrom 622. leta in 20. septembrom 2017. leta, bomo prikazali v besedilu skozi najpomembnejše pomene Hidžre: etimološkega, sveto-zgodovinskega in sodobnega.
Etimološki in sveto-zgodovinski pomen Hidžre
Beseda Hidžra je v etimološkem pomenu izvedena iz glagola hedžere in hadžere, kar pomeni: prekiniti, zapustiti, pustiti, izstopiti. Hidžra v tem pomenu predstavlja zapuščanje določene sredine zaradi nezmožnosti prakticiranja ene izmed osnovnih človekovih pravic, in sicer pravice do verske svobode. Človeška zgodovina je od prvega poslanca Adema, a.s., zaznamovana s konstantnimi napori človeka, da v miru in svobodi prakticira svojo vero in tako so skoraj vsi Božji poslanci doživeli Hidžro, kar omenjajo tudi sveti teksti. Kur’an omenja določene aspekte Hidžre poslanca Muhammeda, a.s. Po trinajstih letih preživetih v Mekki se je Muhammed, a.s., preselil v Medino, nova sredina ter obravnava na novo nastajajoče aspekte misije poslanstva in ob tem ustvarja pogoje za razvoj širše družbene skupnosti, ki bo utemeljena na enakopravnosti in svobodi. Celoten napor in korake na tem planu, imenujemo z eno besedo – Hidžra. Na podlagi verodostojnih zgodovinskih virov je Muhammed, a.s., prišel v Medino na današji dan, 20. septembra 622. leta. Čeprav je bil prisiljen zapustiti svoje rojstno mesto, ni pobegnil. Med zadnjimi je zapustil Mekko in tako pokazal vso iskrenost in moč odločnosti pri svoji veri. Hidžra ni pobeg temveč pripravljenost na soočanje z novimi izzivi v popolnoma drugačni skupnosti kakšna je v tem času bila Medina. Hidžra ne predstavlja zapuščanje ljudi ampak ravno nasprotno, ozaveščanje o socialnem, humanem in ekonomskem zbliževanju ljudi.
Socialni in sodobni pomen Hidžre
Raznolika družbena skupnost v Medini, ki so jo sestavljali muslimani iz Mekke (muhadžiri), muslimani Medine (ensarije), kristjani, judje in celo pripadniki ostalih verskih skupnosti, je pokazala, da je pot sožitja in medsebojnega spoštovanja ne samo mogoča temveč nujna. Zgodovina beleži, da je neposredno po prihodu poslanca Muhammeda, a.s., v Medino nastal dokument, ki se imenuje kitab (knjiga, pismo) es-sahifa (spis, list) in el-wesika (dokument), ki predstavlja medinsko ustavo ali listino s katero je Muhammed, a.s., želel združiti vse prebivalce Medine okoli skupnih interesov in ciljev in zgraditi družbeno skupnost na principih enakopravnosti in svobode. Po medinski ustavi je imel vsak posameznik zagotovljeno popolno svobodo izkazovanja in prakticiranja verskega prepričanja ne glede na rasno, versko ali plemensko pripadnost ter združevanja zaradi skupnih ciljev. Medinska ustava je poudarila socialne in etične vrednosti ter spodbudila nastanek osnovnih političnih pravic vseh prebivalcev Medine, kot so:
- skrb za revne člane skupnosti,
- nasprotovanje skupnosti vsaki vrsti nasilja,
- medčloveški odnosi naj temeljijo na sodelovanju in skupnem dobru,
- svoboda izražanja in prakticiranja vere,
- svoboda razpolaganja s svojim imetjem,
- svoboda prostega gibanja.
Ob upoštevanju pomena Hidžre za muslimansko skupnost je halifa Omer ibn Hattab leta 637, vzel dogodek Hidžre za začetek računanja muslimanskega koledarja. Muslimanski oz. hidžretski koledar se računa po luninih menah in ima 12 mesecev: muharrem, safer, rebiu-l-evvel, rebiu-l-ahir, džumade-l-ula, džumade-l-uhra, redžeb, ša’ban, ramazan, ševval, zu-l-ka’de, zu-l-hidždže. Hidžretski koledar je za deset dni krajši od gregorijanskega koledarja. Nov dan se prične s sončnim zahodom oziroma po akšamski molitvi.
Vsem muslimanom čestitamo novo 1439. hidžretsko leto z željo, da bi bila mir in svoboda trajni vrednosti naše vere in zavzemanja za dobro vseh ljudi.
Nevres Mustafić