Ob kurban bajramu je mufti prof. dr. Nedžad Grabus v dvorani Slovan na Kodeljevem v Ljubljani vodil bajramsko molitev in nagovoril zbrane vernike. Celoten muftijev nagovor si lahko preberete v nadaljevanju.
Hvala Vzvišenemu Bogu, salavat (blagoslov) in selam (pozdrav) našemu poslancu Muhammedu, a.s. (Bog naj ga blagoslovi in mu podari mir), njegovi družini in prijateljem.
Spoštovani bratje in sestre,
čas kurban bajrama je blagoslovljeno obdobje, ko razmišljamo o temeljnih vrednotah človeškega življenja in se spominjamo močne Ibrahimove, a.s., vere v Boga Ibrahima, in pečata poslanstva Muhammeda, a.s. Kurban/hadži bajram ima močno simboliko, ki nas spominja in opominja na človekovo minljivost in trajnost vrednot, na katerih so svoje življenje gradili priseljenci v Meko, Ibrahim, a.s., Božji prijatelj, Halilullah in Mečan Muhammed, a.s, Božji Ljubljenec – Habibullah. Iz življenja in izkušenj dveh Božjih poslancev, generacije ljudi črpajo navdih ter poskušajo uskladiti svoje življenje z načeli njunega verovanja in delovanja. Vsak človek je svet zase, v katerega je vdihnjen Božji ruh (duh). Bog nas uči:
»In ko ga oblikujem in vanj dušo vdahnem.« (K: 15, 29)
Človek lahko živi samo, dokler v njem obstaja moč, ki mu jo je daroval Vzvišeni Bog, in dokler se to uresničuje skozi podobo nenehnega ustvarjanja. Zato se zahvaljujemo Vzvišenemu Bogu za dar življenja. Ljudje skozi tisočletja poskušajo najti eliksir večnosti ali napitek, ki bo človeku podaljšal fizično življenje. Vera nam ponuja upanje v večno življenje in daje smisel kratkemu, prehodnemu človeškemu življenju, da ta svet ni nesmiseln ali samo navadna igra in zabava. Smisel kurbana je v tem, da je človeško življenje Božji dar in da se človeško življenje spoštuje kot največja vrednota na tem svetu. Kurban je sporočilo, da človeško življenje ne more biti žrtvovano za lažne in malikovalske vrednote. V Ibrahimu, a.s., imamo vzornega človeka, ki je upošteval Božja navodila. Ibrahim, a.s., je tudi človek, ki je imel pomisleke v zvezi s svojim verovanjem.
»Ko ga je Vzvišeni Bog vprašal, ali ne veruje, je odgovoril: Verjamem, vendar si hočem srce umiriti.« (K: 2, 128)
Vsak človek potrebuje mir v srcu, ki mu bo dajal varnost in stabilnost v življenju in zaupanje v Vzvišenega Boga, da mu bo dal duhovni mir in odrešenje na Bodočem svetu. Blagoslovljeni (mubarek) dnevi, kot so dnevi kurban bajrama, krepijo našo vero in duhovnost ter tako v naša srca vlivata mir in varnost.
Božji prijatelj Ibrahim, a.s., je postavil temelje Kabe kot znak močne vere v Vzvišenega Boga. Zgodovina Kabe se je pisala skozi tisočletja. Poslanca Ibrahim in njegov sin Ismail sta v molitvi prosila Boga zase in za svoje potomce:
»Gospodar naš, naredi naju Tebi predana in najini potomci naj bodo predani Tebi. Pokaži nam pravila o hadžu in sprejmi naše kesanje. Ti sprejemaš kesanje in si Usmiljen.« (K: 2, 128)
In naprej prosita Vzvišenega Boga, naj pošlje poslanca, kar se bo uresničilo skozi poslanca Muhammeda, a.s.:
»Gospodar naš, pošlji med njih poslanca, ki bo eden od njih in jim bo govoril o Tvojih dokazih, poučeval o Tvoji Knjigi in modrosti ter jih očistil. Ti si močan in moder.« (K: 2, 129)
Čas, v katerem, živimo je poln marketinških poenostavljenih rešitev za srečo posameznika in za skupno srečo. Naš pogled na svet je pogosto »zamegljen« z iluzijami in lažnimi obljubami, da je materialna varnost popolnost človeškega življenja. Človek potrebuje duhovnost, ki krepi vero, religioznost, ki je poduhovljena, pomirjajoča, spoznavna, ki človeka spodbuja k dobremu. Religioznost, ki je teatralna, groba, osorna in domišljava, pelje k tragičnim posledicam. Danes smo priča »tragi-komični« zlorabi vere, ki je pravzaprav pogosto nasprotje prave religioznosti. Kot muslimani in verniki smo se dolžni odločneje postaviti po robu degradiranju naše vere na čiste formalnosti in biti odločni v boju zoper profaniziranje vere, ki vodi k izključenosti ali negativnim elementom spreminjanja religije. Hadž je bogoslužje, v katerem sodeluje na milijone ljudi, toda to je individualni napor, osebno doživetje in izpovedovanje vere. Zato je hadž priložnost, da se v človekovem življenju naredi pomembna sprememba in doseže spoznanje skozi samorefleksijo, kesanje, odločnost in vztrajanje v dobrem in uveljavljanju resnice. Hadž je priložnost za vsebinsko bogoslužje, a zaradi komercializacije religije se ljudje izgubijo v poenostavljenih obrazcih in manifestacijskih oblikah religije, v objavljanju vsakega koraka svojega romanja na družbenih omrežjih, namesto da bi si prizadevali posvetiti se lastni duhovni rasti in poduhovljenju.
Pred nami je velika dilema, kako živeti kot musliman v sodobnem svetu. Vrednote, ki smo jih sprejeli kot Evropejci in muslimani, moramo ohraniti, ker je to naša posebnost v okolju, v katerem živimo. Naša najpomembnejša naloga je delati na osebnem razvoju v veri, vzgajati lastno dušo (nefs), očistiti se slabih misli in dejanj, ostati odprt in radosten do sveta in življenja. Ne moremo in ne smemo prevzemati nase bremena, ki ga ne moremo nositi, ker Vzvišeni Bog ne obremenjuje človeka prek njegovih zmožnosti.
„ … in da človeku pripada samo tisto, kar sam naredi …” (K: 53, 39)
Hadž kot veliko duhovno potovanje in kurban kot približanje Vzvišenemu Bogu lahko okrepita našo odločenost, da bomo postali boljši ljudje. Naša molitev ima smisel samo, če vpliva na nas če in smo s pomočjo nje boljši ljudje. Molitev in religioznost, ki razdvajata ljudi in vnašata dvome o džematu (skupnosti) in širši družbeni skupnosti ter nista zasnovana na iskreni veri, razdvajata in povzročata nesporazume, katerih posledice so nepredvidljive in dolgoročno škodljive. Najhujšo kritiko malomarnega opravljanja molitve poda ravno Vzvišeni Bog:
„Gorje tistim, ki malomarno opravljajo molitev in se pretvarjajo in dobra dela preprečujejo.” (K: 107, 4–7)
Ibrahim, a.s., si je prislužil status Božjega prijatelja, Habibullah, s popolno predanostjo Vzvišenemu Bogu.
„Ko mu je Vzvišeni Bog dejal: ‘Predan bodi,’ je odgovoril: ‘Jaz sem predan Gospodarju svetov!”’ (K: 2, 131)
Muhammed, a.s., je Božji Ljubljenec, Habibulah. „Bog in Njegovi meleki (angeli) blagoslavljajo Božjega Poslanca. O, verniki, tudi vi ga blagoslavljajte in mu pošiljajte pozdrave.”(K: 33, 56)
Navedeni primeri olajšajo razumevanje in sprejemanje vere, ki nas bo zanesljivo pripeljala do Resnice. Tudi sam kurban mora v našem razumevanju življenja spodbuditi zavest o pomembnosti vere. Kurbansko meso ni namenjeno onstranski sili, saj ima socialno-humanitarni pomen. Namenjen je družini, sosedom in revnim. V odnosu do Vzvišenega Boga je pomembna samo zavest o samem kurbanu kot takem.
„Do Boga ne seže ne njihovo meso in ne njihova kri, temveč Ga dosežejo vaša iskrena dobra dela …”(K: 2, 37)
Bajrami imajo velik družbeni pomen. To je priložnost za krepitev družinskih in prijateljskih vezi. Bajram je v razumevanju naše tradicije vedno imel in bo vedno imel močno sporočilo miru in odpuščanja. Bajram je najboljša priložnost, da z ljudmi, s katerimi imamo nesporazume, ali zgolj kaprice, zaradi katerih se ne pogovarjamo drug z drugim, ali se ne pozdravljamo, ponudimo roko sprave in zgladimo nesporazume, ki onemogočajo našo komunikacijo in sodelovanje. Vzvišeni Bog nas uči, da poskusimo najti sulh – dogovor. Prosim Vzvišenega Boga, da nas obvaruje vseh skušnjav in nesreč ter nam podari radost in veliko izobilja v življenju, veri, družini, imetju in življenjskih okoliščinah.
Bajram šerif mubarek olsun!
Mufti prof. dr. Nedžad Grabus