Razum je najpomembnejši človeški resurs omenjen v Kur’anu kjer je omenjen 49-krat enako kot beseda svetloba. Vzvišeni Bog v Kur’anu ne zahteva slepo verovanje brez razmišljanja. Nasprotno, na mnogih mestih direktno poziva (izziva) k razmišljanju: ”Zakaj ne razmislite?” (Kur’an, 37:155, 11:24, 6:50, 10:3) Prav tako, Kur’an navaja kot pozitivne primere ljudi, ki razmišljajo: 16:11, 13: 3, 3:191, 30:21, 39:42, 16:69, 30:28. V Kur’anu je opisana spoznavna pot Ibrahima (Abrahama), a.s., (Kur’an, 6:75-79), ki se prične z opazovanjem zvezd, meseca in Sonca. Pripovedovanja o poslancih, a.s., prejšnjih narodih in dogodkih je Kur’an povzel po pripovedovanju o Jusufu, a.s.: ”V njihovih pripovedovanjih je zagotovo nauk za tiste z razumom. Kur’an ni izmišljena beseda temveč priznava resnična razodetja, ki so bila pred njim in pojasnjuje vse in je kažipot ter milost ljudem, ki verujejo.”(Kur’an, 12:111). V dnevih hadža se še posebej pojavlja potreba za razmišljanjem o simboliki ihrama (romarjeva bela dvodelna obleka), preživljanju dneva na planoti Arefat (planota v bližini Mekke) in tavafa (kroženje okoli Kabe).
Ihrami – manifestacija začetka in konca
Ihrami so bele obleke, najbolj podobne pregrinjalu, v katero se ovije novorojenček in človek, ko se pospremi na drugi svet. Lahko rečemo, da so ihrami najenostavnejša oblika obleka, polni simbolike in pomena, ki sledijo človeškemu življenju od rojstva do smrti. Bela barva je barva svetlobe, simbol čistosti, svežine in dobrote, ki povečuje doživljanje prostora in odpira širino misli. Ihrami ne brišejo razlik med ljudmi v smislu tistega kar je Božji dar, nasprotno, v njih se izraža vsa človeška raznolikost kot bitja v ”najlepši obliki”. Ihrami, kljub vsemu brišejo tiste razlike med ljudmi, ki so posledica človekove želje, da postane drugačen od ostalih, da z njimi upravlja in si jih podredi. Z oblačenjem ihrama pristanemo na obleko enotnosti in svetosti človeštva in življenja, kar potrjuje Muhammed, a.s., v svojem govoru na poslovilnem hadžu.
Arefat – kraj spoznanja
Kur’an ne omenja veliko krajev v Kur’anu. Eno od omenjenih krajev je Arefat, z dolgo zgodovino človeške drame še od časov Adema, a.s., in njegove žene Have. Biti na Arefatu pomeni srečati se s samim seboj, soočiti se s svojimi slabostmi, načrtovati svoje srečanje z Bogom na Dan, ko bodo vsi ljudje stali in čakali končni razplet svojega obstoja, to pomeni Pot spoznanja (ma’rifat) in izkušnja, ki je neponovljiva in človeka vrača njegovemu začeteku. Zato se, ne brez razloga, pravi da je preživljanje časa na Arefatu vrhunec hadža. Glede na predajo je osebi na Arefatu sprejeta vsaka dova (priprošnja), ki jo izreče, človek se takrat srečuje s samim seboj in drugimi, ker moli za sebe in druge, svojo družino, vernike in vse ljudi splošno.
Tavaf – vračanje na Začetek
Tavaf (kroženje okoli Kabe) predstavlja potrditev Božje zakonitosti, s katero ima vse svoj začetek in konec: vse se premika do določene točke. Človeško življenje je samo po sebi tavaf. Poslanec, a.s., ga je primerjal z namazom (molitev), ker je to neka vrsta pogovora z Bogom. Tavaf je posebna duhovna izkušnja v kateri človek čuti interaktivno moč svoje vere v srečanju z Bogom.
Pripravil: Nevres MUSTAFIĆ