Mesec posta ramazan se konča z bajramom. Po mesecu, ki je od začetka do konca poln lepih stvari in dogodkov, v katerem čas preživljamo v ibadetu (Bogu ugodna dela) in poslušnosti, dobrodelnosti in pomoči tistim, ki so tega potrebni, nas na koncu čakajo mir, sreča in radost.
Med ramazanom je post eden pomembnejših ibadetov (bogoslužij), a ne edini, ki zahteva vernikovo polno pozornost in vztrajnost. Poleg posta v tem mesecu vernik opravlja tudi teravijo (ramazanska nočna molitev), vstaja na sehur (zajtrk pred začetkom posta), čez dan intenzivno bere Kur’an in posluša mukabele (skupno branje Kur’ana v mesecu ramazanu), preživlja čas v itikafu, poveča nočne molitve v zadnji tretjini ramazana itd. Očitno je torej, da izvajanje vseh verskih dolžnosti v mesecu ramazanu bistveno vpliva na ritem življenja vsakega muslimana in muslimanke. Mesec ramazan je napor, vendar je obljubljena nagrada izjemna. Ko se vsega tega zavemo, je jasno, da so čustva vernikov s prihodom ramazanskega bajrama mešana. Po eni strani so verniki žalostni, ker se končuje mesec ramazan in njegove milosti (blagodati), po drugi strani pa srečni, zadovoljni in veseli, ker prihaja bajram, čas, ko bodo za ves svoj trud v mesecu ramazanu obilno nagrajeni.
Bajram je za vse muslimane zelo pomemben praznik in kot tak ima svoje običaje, ki temeljijo na veri. Ko je Muhammed, a.s., prišel v Medino so tamkajšnji prebivalci imeli dva praznika, ki so ju praznovali. Poslanec, a.s, jih je vprašal: „Kakšni so to dnevi?” Odgovorili so mu: „To so predislamski prazniki.” Poslanec jim je nato rekel: “Zares vam je Allah nadomestil te dni z boljšimi dnevi, in sicer s kurban bajramom in ramazanskim bajramom.”(Ebu Davud, Sahih)
Nekaj dni pred bajramom muslimani temeljito očistijo in uredijo svoje hiše, stanovanja in dvorišča. Čista in dišeča oblačila ter hiše so simbol bajrama. Vse to je v skladu z osnovnim islamskim principom: čistoča je pol vere. Pokopališča se obiskujejo prvi dan, oziroma ko se za to najde čas. Muslimani obiskujejo pokopališče v prepričanju, da ima umrli korist od dove (priprošnja), ki jo za njih izrečejo živi. Dova (priprošnja) za odpuščanje grehov je neke vrste bajramluk (darilo ob bajramu) živih oseb mrtvim družinskim članom. Bajram tako presega mejo življenja in smrti in postane univerzalni praznik, katerega bereket (blaginja) se ni razlil le na žive muslimane, temveč v svoji polnosti vključuje tudi naše dobre prednike. Muhammed, a.s., je spodbujal vernike k obiskovanju pokopališč in razmišljanju o smrti.
Na bajramsko jutro je običaj, da vsi družinski člani vstanejo zgodaj in se pripravijo na odhod moških v džamijo. Kot je bila praksa Muhammeda, a.s., je pred odhodom na bajram-namaz lepo nekaj pojesti. Burejde, r.a., navaja: „Prvega dne ramazanskega bajrama Muhammed, a.s., ni šel iz hiše (na bajram-namaz), dokler ni kaj pojedel, na kurban bajram pa ni nič jedel, dokler se ni vrnil z bajram-namaza.“ (Hakim, sahih)
Božji Poslanec, a.s., je imel običaj pojesti neparno število datljev (Hakim, sahih), pri nas pa je običaj, da se poleg bajramske sladice popije tudi kava.
Pred odhodom v džamijo je za moške običaj, da se okopajo, odišavijo in oblečejo najlepšo in najbolj svečano obleko, pri čemer jim pomagajo žene.
V skladu s tradicijo Poslanca, a.s., se na bajram-namaz odhaja po eni in vrača po drugi poti, tako da bi čim večje število melekov (angelov), ki stojijo ob poti prosilo za odpuščanje grehov za osebe, ki so opravile molitev. Ibn Omer, r.a., pravi: „Allahov Poslanec, a.s., bi na bajram-namaz odhajal po eni poti, vračal pa bi se po drugi.“ (Hakim)
V skladu s finančnimi možnostmi gostitelja se pripravi bajramsko kosilo, kjer se zbere družina in sorodniki. Tako se med muslimani krepijo vezi, ohranjujejo sorodstva in prijateljstva, dejstvo, da to temelji na islamskih predpisih, je pa vsekakor nepotrebno poudarjati.
Prvi dan bajrama otroci obiskujejo starše in si med seboj čestitajo bajram ter priklicujejo Božji bereket (blaginja) in blagoslov z besedami: „Bajram šerif mubarek olsun.” To je običaj muslimanov, ki pripadajo turški coni islama. Poslanec, a.s., je ob čestitanju bajrama izrekal dovo za prisotnega z besedami: „Tekabbelellahu minna ve minke”, kar pomeni: Naj Allah sprejme naša in tvoja dobra dela.”
Nepogrešljiv del bajramskega veselja so bajramluki, priložnostna darila za starše, sorodnike in otroke. Mlajši otroci se pretežno darujejo s sladkarijami in denarjem. Pri tem obvezno odgovarjajo na vprašanje, koliko dni so se postili. Od odgovora na to vprašanje je odvisna veličina nagrade, saj tisti otrok, ki se je postil več dni, dobi boljšo nagrado, kar je ob enem tudi spodbuda za post.
Običaj je tudi, da se vsi ožji družinski člani zberejo pri starših na skupnem bajramskem kosilu. Po navadi je to kosilo sestavljeno iz najljubših in posebnih jedi vseh družinskih članov. Obiskovanje sorodnikov v času bajrama ima edinstven namen in cilj. Verniki so v času bajrama veseli in srečni, to pa je najbolje deliti z bližnjimi in sosedi. Poleg tega je bajram tudi idealen čas, da se določena nesoglasja, ki obstajajo znotraj družine izgladijo, in tisti, ki so jezni eni na druge pobotajo. Vse to je globoko zakoreninjeno v islamu, kjer se od vernikov zahteva da živijo v harmoniji, bratski enotnosti in ljubezni.
Končno, dnevi bajrama so dnevi radosti, veselja in sreče. Obrazi vernikov v dneh bajrama žarijo od sreče, zadovoljstva in radosti. Resnično radost bajrama lahko čutijo samo tisti, ki so v času meseca ramazana izpolnjevali svoje verske dolžnosti.
Vsi lepi bajramski običaji so globoko zakoreninjeni v islamski tradiciji in sunnetu (praksi) Muhammeda, a.s. Čeprav za nekatere od teh običajev ljudje menijo, da so to ljudska izročila, so v bistvu to islamski predpisi, za katere bodo verniki nagrajeni od Boga. Gostija za bajram ali darovanje bajramluka staršem in sorodnikom so Bogu ugodna dela, za katera sledi nagrada.
Prevzeto: www.preporod.com