Islam je oboje, je religija in je civilizacija. Je zgodovinska realnost, ki se razteza čez štirinajst stoletij zgodovine, in je geografska prisotnost na širokih območjih od azijskega in afriškega kontinenta do nekaterih delov Evrope. Je tudi duhovna in metazgodovinska stvarnost, saj imamo danes več kot pol druge milijarde muslimanov v svetu. To so ljudje različnih rasnih in kulturnih okolij, islam pa je igral pomembno vlogo tudi pri razvoju drugih civilizacij, predvsem zahodne. Ne le da je islam v današnjem svetu močno prisoten, njegov vpliv je očiten tudi v zgodovini krščanskega Zahoda ter seveda Indiji, Aziji in Afriki. Prav zaradi tega se za islam zanimajo tisti, ki se ukvarjajo z intelektualno in kulturno zgodovino Zahoda, tisti, ki jim ni vseeno za položaj sodobnega človeštva, in tisti, ki jih privlači realnost religije in svet duha.
Islam ni zgolj religija, je tudi življenski duh, ki preveva štirinajststoletno zgodovino velike svetovne civilizacije in ki je pokrivala osrednji pas starega sveta in ob tem ustvarjala intelektualne velikane, razpoznavno umetnost in arhitekturo, osupljive dosežke v znanosti in tehnologiji ter nepristranski socialni ustroj, temelječ na naukih Kur’ana. Njegovi misleci, pesniki, glasbeniki in umetniki so ustvarjali svet, ki je globoko vplival na zahodno, na indijsko in do določene mere tudi na kitajsko umetnost in misel.
Ker islam, tako kot judovstvo, ne dovoljuje ustvarjanja Božje podobe, je ustvaril sakralno umetnost, v kateri prisotnost Boga nakazujejo geometrijski vzorci, arabeske in ritmično ponavljanje. Ne ikone, temveč prazen prostor, ki kaže na enost. Najsvetejša umetnost islama je recitiranje in pisanje Božje besede, Kur’ana. Zato sta psalmologija in kaligrafija, ki sta v islamski civilizaciji edinstveni, središčnega pomena. Posebno mesto ima tudi arhitektura, ki ustvarja prostore, v katerih odmeva Božja beseda, in je zaradi tega, tako kot kaligrafija, v svojih oblikah in funkcijah povezana s svetom Boga. Islamska umetnost je posebno pozornost posvetila predmetom vsakdanjega življenja, kot so obleka, preproga in različna orodja. Naj omenimo še umetnost slikanja. Kljub temu da je šola slikanja perzijskih miniatur, iz katerih se je razvila bogata mogulska in turška šola miniaturnega slikanja, ena največjih šol slikanja na svetu, je bilo slikanje vedno tesno povezano z umetnostjo knjige, zato slikanje v islamski civilizaciji nikoli ni imelo enakega središčnega položaja kot ga ima na Zahodu.
Islam pri svojem prodoru ni uničeval lokalnih kultur, temveč jih je preoblikoval in prilagodil islamski stvarnosti. Ob tem je islamska civilizacija ustvarila tudi bogato tradicijo poezije in glasbe. V zadnjih dveh stoletjih naštejemo le malo civilizacij, ki bi toliko pozornosti posvetile poeziji in pri katerih bi poezija igrala tako pomembno vlogo kot v islamu. Perzijska poezija sufijev je za mnoge najbolj vzvišena mistična poezija na svetu. Poleg vojaške glasbe, ki je preko otomanskih radijskih postaj postala vzor evropskim in kasneje ameriškim vojaškim ansamblom, ter drugih oblik glasbe, povezane s posebnimi priložnostmi, kot so poroke, je islamska civilizacija glasbo v prvi vrsti razumela kot pomoč pri razumevanju notranjih dimenzij človeškega obstoja, in ne kot krepitev posvetnih čustev. V rokah sufijev je glasba postala paradni konj, s katerim duša potuje iz zunanjega obstoja v notranji vrt duše, kjer začutimo Boga. Islamska civilizacija je oblikovala mnoge instrumente, kot sta tār in ‘ud, ki svoje sodobnike na Zahodu najdeta v kitari in lutnji. Še več, islamski filozofi in glasbeni teoretiki so napisali pomembna dela o teoriji, strukturi, notaciji in vplivih glasbe na dušo in telo, dela, ki danes na Zahodu sprožajo novo zanimanje, saj se mnogo pozornosti ponovno posveča filozofiji glasbe in predvsem odnosu med glasbo in fizičnim ter psihološkim zdravljenjem.
Prispevek islamske znanosti je tako velik in kompleksen, da ga v kratki predstavitvi ne zmoremo dostojno in smiselno povzeti. Zadostuje trditev, da je bila islamska znanost skoraj sedem stoletij (od 8. do 15. stoletja) na čelu globalne znanosti. Ne le da so muslimani sintetizirali grško-aleksandrijsko, starodavno mezopotamsko, iransko, indijsko in do neke mere kitajsko znanost temveč so ustvarili noge nove zanosti ali pa so stari znanosti pripisali nova poglavja. Navedimo primer: v matematiki so razširili študij grške geometrije in osnovali novi disciplini trigonometrije in algebre. V medicini so z diagnosticiranjem in razlikovanjem novih bolezni, odkrivanjem novih zdravil in predlaganjem novih teorij razširili študij hipokratske in galenske medicine. Isto tako lahko trdimo za mnoge druge znanosti. Globalna zgodovina znanosti beleži v enem svojih osrednjih poglavij prav islamsko znanost brez katere ne bi bilo zahodne znanosti.
Če pa želimo razumeti islamsko civilizacijo, moramo poleg raznolikosti umetnosti in znanosti prepoznavati tudi raznolikost teoloških in filozofskih interpretacij islamske doktrine in celo islamskega zakona. Nič ni bolj zmotno kot misel, da je islam monoliten in da je islamska civilizacija ni dovoljevala obstoj raznolikosti. Klju temu da je občutek enotnosti vedno prevladoval, so v islamu vedno obstajale raznolikosti interpretacij religije in tudi različnosti islamske misli in kulture. Kjub vsem političnim tragedijam, ki so doletele islam, norma islama ni to, kar trdijo v mnogih medijih in v popularni literaturi na Zahodu. Ni verski ekstremizem ali fundamentalizem, tudi ni sekularni modernizem. Norma je tradiconalni islam. V primerjavi z njim sta sekularistični modernizem in fundamentalizem ekstremna. V sodobni krizi človeške zgodovine je pomembno, da na Zahodu to normo dojamemo s spoštovanjem. Pomembno pa je tudi razločevati avtentično poznavanje tematike od ideološko izkrivljenih poročil o tej tematiki.
Tekst predstavlja povzetek uvoda iz knjige Islam, avtorja Seyyed Hossein Nasra, v izdaji Študentske založbe, 2007.