Klasični islamski učenjaki so dolžnosti človeka razdelili v tri kategorije: dolžnosti do Vzvišenega Boga, dolžnosti do sebe in dolžnosti do drugih ljudi. Danes bi tej osnovni delitvi lahko dodali še četrto kategorijo, in sicer dolžnosti do narave.
Tu ne gre za ločene obveznosti, temveč za edinstven obrazec odnosov na različnih ravneh, ki se med seboj dopolnjujejo in prepletajo.
V središču vseh obveznosti se nahajata pojma odgovornosti in zavesti. Na prvem mestu se mora človek, predvsem vernik, zavedati svojih obveznosti, ki jih ima do Boga. Nato smo ljudje odgovorni do samih sebe; do svojega telesa, ohranjanja zdravja, razuma in duše, tj. da iščemo znanje in spoznanje na tem svetu, ki ni večen in obvarujemo svojo dušo pred slabimi dejanji.
Sledi odgovornost do drugih ljudi ali družbe in na koncu imamo tudi obveznosti in dolžnosti do narave. Sem uvrščamo naš odnos do živali in rastlin. Potrebno je razumeti in se zavedati hierarhije odgovornosti, ki se od nas vsakodnevno zahteva.
Odnos do Vzvišenega Boga in drugih ljudi
Medsebojna povezanost navedenih dolžnosti ali odgovornosti izvira iz same vere (iman). Iskren odnos do Vzvišenega Boga sam po sebi vključuje tudi iskren odnos do drugih ljudi oziroma vseh živih bitij. Razkorak med tema dvema odnosoma ukaže na našo določeno pomanjkljivost. Poznamo veliko kur’anskih primerov, ki imajo jasno in nedvoumno sporočilo. Vzvišeni Bog v poglavju Nahl, v 128. stavku pravi: ”Allah je s tistimi, ki se zavedajo Boga, in s tistimi, ki delajo najbolje (dobrohotneži).” Torej sta Božja pomoč in podpora na strani tistih, ki kažejo zavedanje o Bogu tako, da odražajo odnos do Vzvišenega Boga, in tistih, ki delajo najbolje, kar se zrcali v našem odnosu do drugih ljudi. V številnih hadisih Božjega poslanca Muhammeda, a.s., je poudarjena ta organska povezanost odnosa do Boga in odnosa do drugih: žene, moža, otrok, sosedov, družine, prijateljev, nemočnih in vseh ostalih ljudi.
”Poslanec Muhammed, a.s., je ob neki priložnosti zagledal kamelo, ki je bila tako zelo suha, in je dejal: ‘Mislite na Allaha ob svojem odnosu do živali, ki ne znajo govoriti! Uporabljajte jih za jahanje, ko so za to sposobne in zdrave, in jejte njihovo meso, ko so v dobrem stanju.“ (Ebu Davud: 2548 v Tako je govoril poslanec Muhammed, 2015)
Poslanec Muhammed, a.s., je rekel: ”Prisegam pri Allahu, ni vernik. Prisegam pri Allahu, ni vernik. Prisegam pri Allahu, ni vernik. Nato je bil vprašan: ‘Kdo ni vernik?’ Poslanec je odgovoril: ‘Tisti, čigar sosed ni varen pred njegovo hudobijo in neprijetnostmi.”’ (Buhari: 6016 v Tako je govoril poslanec Muhammed, 2015)
Prijaznost – pot do medsebojne ljubezni
Pomemben del odnosov do drugih ljudi pripada tistim vrednotam, ki jih poznamo kot prijaznost in vljudnost. Prijaznost sodi med vernikove vrline, sestavljena pa je iz: poniznosti, blagosti v govoru in besedah, izogibanju surovosti ipd. Tako lahko zelo učinkovito delujemo na človekovo srce in njegova stanja. Kur’an pravi: ”Dobro in zlo si nista enaka! Povrni z najlepšim in tvoj sovražnik bo nenadoma postal tvoj prijatelj. To lahko dosežejo le potrpežljivi in srečni.” (Fussilet, 34–35)
Da bi naša prijaznost obrodila sadove, kot je razvidno iz kur’anskega stavka, potrebujemo veliko potrpežljivosti. Prijaznost je pot do srca in razlog za ljubezen med ljudmi.
Blagost je bila ena najbolj prepoznavnih vrednot poslanca Muhammeda, a.s. Kljub vsem ponižanjem in žalitvam je vedno odgovarjal z lepimi in blagimi besedami.
Prijaznost lahko izkažemo na različne načine in ob različnih priložnostih. Navedli jih bomo nekaj, ki jih velikokrat pogrešamo pri ljudeh, a imajo neverjeten učinek na naša srca.
Prvi je nasmeh, podarimo ga lahko vsakomur. Poslanec Muhammed, a.s., je rekel: ”Nasmeh, ki ga nameniš drugemu, je sadaka”. (Tirmizi, 1956). Prisrčnost, s katero izražamo odkrit in naklonjen čustven odnos do drugih, je druga dobrodošla značajska lastnost. Tudi za blagost je poslanec Muhammed, a.s., dejal: ”Kdor je prikrajšan za blagost, je prikrajšan za dobro”. (Muslim, 6598) Ob komunikaciji z drugimi naj bo naš govor kratek, blag in ugoden, ker imajo besede čudežen učinek celo na srca tistih, ki so nam manj naklonjeni. Potrudimo se imeti lepo mnenje o drugih ljudeh, izogibajmo se predsodkom, predvsem do tistih oseb, s katerimi se vsakodnevno srečujemo. Razmišljajmo pozitivno, uporabljajmo lepe besede, pohvale, … Ne izogibajmo se opravičilu za namerna in nenamerna dejanja.
S takimi in podobnimi postopki bomo ”odklenili” številna srca, saj ima vsako srce svoj ključ. Določena srca bomo odklenili z nasmehom, druga z blagostjo, opravičilom, … Pomembno je vztrajati na tej poti.
Ela Porić
Viri:
Ljubaznost put do srca, Semerkand, št. 50, leto 2013.