Ko je Božji poslanec Muhamed, a.s., imel dvanajst let, se je s stricem Ebu Talibom in njegovo karavano odpravil iz Meke v Šam. Ko so prispeli v Busro blizu Šama, so se nastanili pod senco nekega drevesa v bližini samostana, v katerem je živel krščanski duhovnik Behira. Behira je bil duhovnik z veliko znanja in predan svojim prepričanjem.
Medtem ko se mu je približevala karavana, je Behira opazil, da se skupaj z njimi približuje tudi oblak. Ko se je karavana namestila, je tudi oblak obstal na tem mestu. Behira je glede na svoje znanje in po tem, kar je videl, dojel, da je v tej karavani Poslanec. Takoj je ukazal, da se pripravi bogato kosilo in Ebu Taliba je skupaj s prijatelji povabil v samostan. Ebu Talib se je odzval na vabilo, odšli so v samostan, le Muhammeda, a.s., je pustil pri drevesu, da bi pazil na njihove stvari. Ko so se vsi usedli za mizo, jih je Behira vse podrobno opazoval. Pri nobenem od njih ni zasledil poslanskega znaka, zato je pogledal ven in videl, da je oblak še vedno nad drevesom. Takrat je vprašal, če so prišli na kosilo vsi ali je kdo ostal pod drevesom. Povedali so mu, da je pri drevesu ostal deček, da bi pazil na stvari. Ebu Taliba je nato poprosil, naj pokliče tudi dečka in Ebu Talib je to tudi storil ter pozval Poslanca, a.s., da se jim pridruži.
Ko ga je Behira pozorno pogledal, je videl, da so na njegovem obrazu prisotni vsi poslanski znaki. Postavil mu je nekaj vprašanj in utrdil svoje prepričanje. V trenutku, ko je deček zavihal srajco, je Behira celo opazil, da ima na hrbtu med lopaticama poslanski pečat. Rekel je Ebu Talibu: ”Kot vidim, je on sirota, brez staršev.” Ebu Talib je prikimal in na to mu je Behira dejal: ”Ebu Talib, ta otrok je zadnji Poslanec. Med judi v Šamu so tudi preroki in tisti, ki poznajo poslanske znake, zato bodo videli, da je on zadnji Poslanec. Lahko se zgodi, da mu poskušajo škoditi. Ne pelji ga v Šam, naj se vrne nazaj v Meko.” Ebu Talib je upošteval njegov nasvet, prodal stvari v Busri in se vrnil nazaj v Meko.