Na podstrešju hiše je bila majhna sobica, v kateri je živela vdova s svojim sinom. Živela sta skromno, v težkih razmerah, a je bila ta majhna družinica zadovoljna s svojo usodo.
Najhuje je bilo pozimi ob padavinah, saj je sobica imela samo zidove in lesena vrata, strehe ni bilo. Na srečo prva štiri leta po dečkovem rojstvu ni bilo dežja, razen občasnih kratkotrajnih plohic.
Nekega dne so nebo prekrili gosti temni oblaki, ki so napovedovali obilen dež. Ko je nastopila noč, je začelo deževati in vsi so pohiteli v svoje domove. Vdova se je s sinom skrila v svojo sobico. Otrok je zmedeno pogledal mater, se usedel v njeno naročje, da bi se zaščitil pred dežjem, a njuni obleki sta bili že premočeni od dežja in z njiju je dobesedno že tekla voda.
Mati je pohitela do vrat, jih snela in naslonila ob zid ter z vrati naredila streho, da bi zaščitila sina pred dežjem. Deček je veselo pogledal mater, se zadovoljno nasmehnil in dejal:
„Kaj misliš, kako je tistim, ki nimajo vrat, ko dežuje?“
(Deček je v tistem trenutku začutil, da spada med bogate ljudi, saj ima v svoji hiši vrata.)
Biti zadovoljen je lepa človeška lastnost – to je vir sreče in brezskrbnosti.
Ebu Seid el-Hudri prenaša, da je Allahov Poslanec, a.s., rekel: ”O, Ebu Seid, kdor bo zadovoljen z Allahom kot svojim Gospodarjem, z islamom kot svojo vero in z Muhammedom kot svojim verovestnikom, se mu dženet (raj) ne bo izmuznil.” (Muslim, 1884)
Ibn Kajjim je o zadovoljstvu povedal: ”To so vrata, ki imajo pri Allahu največjo vrednost. Zadovoljstvo je oddih za iskrene vernike in njihov dženet na tem svetu.”
”Kdor ima vero, ima ves svet.” − pregovor