Ljudje imajo o Poslancu, a.s., različna mnenja.
Za nas je bil Poslanec, a.s., med drugim tudi pobudnik in zagovornik pravic ljudi s posebnimi potrebami. Pred 1400 leti si je prizadeval, da bi bili ljudje s posebnimi potrebami preskrbljeni in bi imeli svoje pravice ter privilegije. Pri tem je mislil na pravico do normalnega življenja, kot jo imajo vsi ostali.
Poslanec, a.s., je spremenil življenja ljudi s posebnimi potrebami tako, da si je prizadeval razbiti stigme in odpisati slaba mnenja o tistih, ki imajo težave pri razvoju. Poudaril je, da sama pomanjkljivost ne more vplivati na posameznika, če gre za dobrega vernika. Ljudi s posebnimi potrebami je prepričeval, da njihove pomanjkljivosti niso kazen, ampak so sredstvo, s katerim jim bodo odpuščeni grehi. Poslanec, a.s., je rekel, da bodo vsakemu muslimanu, ko se sooči s težko izkušnjo, četudi ga le trn zbode, odpuščeni grehi.
Poslanec, a.s., je ljudem s posebnimi potrebami večal samospoštovanje in iz njihovih src brisal žalost in trpljenje. Vedno jih je opozarjal na to, da ”Allah ne gleda naših teles in obraza, ampak gleda v naša srca”.
Poslanec, a.s., se je zavzemal za človeške pravice in ukinil diskriminacijo, ki je prevladovala v predislamskem obdobju in so je bili deležni ljudje s posebnimi potrebami. Da bi bil zgled ostalim, je enega od svojih ashabov (prijateljev), ki je bil slep, imenoval za muezina in on je vodil Medino, ko je bil Poslanec, a.s., odsoten. Menil je, da slepota ni ovira za opravljanje njegovih dolžnosti. S tem zgledom je Poslanec, a.s., pokazal ljudem, da za ljudi s posebnimi potrebami ne smemo misliti, da so nesposobni za opravljanje del ali jih celo zaničevati. Četudi ima kdo določene težave, vedno lahko opravlja kakšno delo in tako prispeva k dobru skupnosti.
Med najboljšimi prijatelji Poslanca, a.s., je bil Džulejbib, človek deformiranega videza in nizke rasti. Medtem ko so se ga vsi izogibali, se je med njim in Poslancem, a.s., spletlo posebno prijateljstvo. Poslanec, a.s., je skrbel zanj in mu pomagal pridobiti dostojanstvo. Njegova ljubezen do Džulejbiba je bila tako velika, da je Poslanec, a.s., celo rekel: ”Ta človek je moj in jaz sem njegov”.
Poslanec, a.s., je pomagal ljudem s posebnimi potrebami. Ko vsakodnevnih molitev niso mogli opravljati stoje, so jih lahko opravljali v sedečem položaju. Nekateri so imeli takšno hibo, da molitve niso mogli opravljati niti sede, zato jim je Poslanec, a.s., dovolil, da molitev opravljajo v ležečem položaju. Poslanec je tudi rekel, da bo tisti, ki ima med recitiranjem Kur’ana težave v govoru ali med recitiranjem jeclja, za to nagrajen dvakrat več kot tisti, ki teh težav nima.
Danes pa se ljudem s posebnimi potrebami pogosto posmehujemo in se iz njih norčujemo. Poslanec, a.s., je prepovedal posmehovanje ljudem s posebnimi potrebami. Njegov prijatelj Abdullah ibn Mes’ud, ki je bil med najboljšimi razlagalci Kur’ana, je bil precej šibek in drobcene postave. Ko se je Ibn Mes’ud nekoč povzpel na drevo, so se mu drugi ashabi smejali, saj so bile njegove noge zelo drobne. Takrat jih je Poslanec, a.s., opozoril in jim rekel: ”Zakaj se smejite? Abdullahova noga bo na tehtnici, ki bo ob Sodnem dnevu tehtala naša dela, težja kot gora Uhud.” Poslanec, a.s., je ljudi želel poučiti o tem, da se ne smejijo in posmehujejo drug drugemu, posebej ko gre za človekovo zunanjost. Spomnil nas je, da moških in žensk ne definira njihova hiba, ampak njihova dela in prispevek k skupnosti.
Poslanec, a.s., je pozival ljudi, da skupaj prebrodijo težke trenutke. Rekel je, da bo tistemu, ki odpravi težave ljudi na tem svetu, Allah odpravil njegove težave na onem svetu. Prav tako je pozval celotno družbo, da se zgleduje po njem v vedenju do ljudi s posebnimi potrebami.
Takšen je bil Poslanec, a.s., do tistih, ki so imeli težave v razvoju. In to je razlog, zakaj ga tako spoštujemo in branimo njegovo čast in dostojanstvo.