Zgodovinsko-pravni koncept je povezan s filozofsko-religijskim okvirom, kar je pomembno, ko govorimo o dokumentu, ki ga imenujemo Medinska ustava. Nekateri ga poimenujejo tudi Medinski sporazum ali dokument (Medina Covenant/Document).[1] Ustava je sporazum, ki ga je propagiral poslanec Muhammed leta 622, po tem ko se je iz Mekke preselil v Medino. Ustava je regulirala odnose med muslimani, prebivalci Medine in judi.
Judi v Medini so z veseljem sklepali ta sporazum s Poslancem in njegovimi privrženci. Nova ustava je izboljšala njihov položaj, ki je zaradi gole milosti plemenskih vodij prerasel v de jure meščanski status v državi. Skozi zgodovino v vseh islamskih državah, v katerih je bilo islamsko pravo suvereno, judje nikoli niso izgubili svojega statusa. Njihov status nikoli ni smel priti pod vprašaj, to je bil ukaz poslanca Muhammeda. Ko se je takratna država razširila na severno Arabijo, Palestino, Jordanijo in Sirijo, Perzijo ter Egipt, kjer so živeli številni judje, so jih avtomatično obravnavali kot polnopravne državljane svoje države. To pojasnjuje harmonijo in sodelovanje, ki je bila značilna za odnose med muslimani in judi v naslednjih stoletjih.
V sporazumu piše: ”Verniki so med seboj prijatelji … judu, ki nam sledi, moramo pomagati in biti do njega enakopravni. Ne bo deležen krivice in ne bomo pomagali njegovim sovražnikom. Mir vernika je nedeljiv. Pogoji morajo biti enaki za vse … judje iz Al-Ausa in njihovi osvobojeni sužnji morajo biti obravnavani kot ostali ljudje …” Ustava, katere besedilo imamo v celoti, jasno navaja, da mora biti vsak svoboden, ne samo, ko je govora o spoštovanju dogme in prakticiranju religije, ampak tudi svoboden, da ravna v skladu z zakoni skupnosti, ki ji pripada, glede na to da Kur’an jasno navaja: ”V veri ni prisile …”[2]
Ko človek izbere vero, to pomeni, da sprejema in spoštuje zakone, ki veljajo za to vero. Paradoksalno bi bilo prepovedovati ljudem prakticiranje določenih zakonov, a jim dovoliti izbiro religije. Medinska ustava prvič po tem, ko so Rimljani porazili jude, priznava obstajanje judovske skupnosti kot legitimne skupnosti, in sicer v vseh državah. Status de jure judom ni odvzet v nobeni muslimanski državi. Ko je govora o kristjanih, je Poslanec kristjanom omogočil obstoj njihove skupnosti znotraj muslimanske države. Tako so v prvi muslimanski državi živeli judje in kristjani iz Arabije. Ko so člani judovske skupnosti predstavili pravni primer poslancu Muhammedu kot poglavarju države Medine, je Poslanec njih spraševal, kako Tora obravnava to vprašanje. Ko so mu odgovorili, je zahteval upoštevanje pravil iz Tore. Nekateri učenjaki menijo, da je vir za pravni pluralizem v muslimanski zgodovini prav v takšnih primerih, ki nam jih je zapustil sam poslanec Muhammed.
Kakor trdi pokojni profesor Muhammad Hamidullah[3] v svoji knjigi Emergence of Islam, Kur’an zapoveduje enotna načela, ko je govora o odnosu do nemuslimanov. Kur’an daje popolno avtonomijo vsaki verski skupnosti, ne samo za prakticiranje svobode vere na svoj način, ampak tudi da sprejema in se drži svojih zakonov ter ima svoje sodnike. Ideja popolne notranje avtonomije je večkrat omenjena v kur’anskih stavkih, od katerih izstopa: ”Naj privrženci Indžila sodijo po tem, kar je Allah objavil v Indžilu.”[4]
Zdrav razum je dovolj, da bi se razumelo, da se ta avtonomija prakticira v pravnih primerih in ob reševanju težav v skupnosti. Verskega pogleda na svobodo ni treba povezovati z vprašanjem reda in miru danes.
Po tem sistemu vsaka skupina določa svoje lastne pravne in kulturološke standarde, definira svoje norme, glede na katere bodo usklajena življenja njihovih članov in tako bodo sledili vrsti sodne avtonomije, ki je osnova za politične organizacije. Ta nova organizacija v veliki meri premaguje dilemo o konfliktu med državo in posameznikom, saj je vloga države minimalizirana, prav tako kot je obseg njenega vključevanja zmanjšan. Edino polje, na katerem se še vedno čuti prisotnost centralne oblasti, je pravosodje, ki rešuje nesoglasja med skupinami. Glede na 25. odstavek Ustave, ki priznava pravno, versko in kulturno avtonomijo, lahko rečemo, da so mnoge aktivnosti, kot so zakonodaja, delitev pravice, kulture, ekonomije in izobraževanja prepuščene ”državljanskemu sektorju” družbe. A vseeno obstaja obveznost sodelovanja v primeru vojne in potrebe po branjenju.
Po tem modelu država ni sveta in posameznik ni suženj. Država, katere osnovne pravice in obveznosti so ponovno definirane, je organizirana tako, da služi ljudem. Ona ne tvori in ne vsiljuje vrednot meščanom/državljanom; ravno nasprotno, ona širi vrednote skupin. Ta dejavnik v tvorjenju reda postaja pomembnejši od ”suverenosti”, medtem ko je osnova za konflikte in nesoglasja (etnična, verska, kulturološka, politična, …) minimalizirana.
Poslanec Muhammed je s takšno prakso jasno postavil zgodnji zgled pluralizma. Sledita dva primera:
Ibn Ishaq je v enem poročilu[5] napisal, da je delegacija iz Najrana prišla k Poslancu v Medino. To je bila v celoti krščanska delegacija. V džamijo Poslanca Muhammeda so vstopili v času druge popoldanske molitve (ikindija namaz). Ko se je približal čas za opravljanje molitve, so vstali da bi molili. Ljudje so jim to želeli preprečiti, a jih je Poslanec pri tem prekinil in dejal: ”Pustite jih.” Tako so oni molili obrnjeni proti al-Bait al Maqdisu (Kudsu). Ibn Qayyim je kot komentar na ta dogodek napisal, da ta dogodek dokazuje, kako ljudje Knjige lahko vstopijo v džamijo in molijo ob prisotnosti muslimanov.
Nekoč je Poslanec bil priča pogrebnemu sprevodu, vstal je ter tako izkazal spoštovanje. Rekli so mu, da je v krsti jud. Odgovoril je: ”A on ni človek?” tako je prenesel sporočilo, da je vsako živo bitje vredno spoštovanja.
[1] Celotno besedilo: Ibn Hisham, Sirat Rasul Allah, prevod Alfred Guillaume z naslovom The Life od Mohammed (London: Oxford University Press, 1955), str. 231, 234. Za izdajo s komentarjem k besedilu glej R.B. Serjeant, ”The Sunnah Jamiah, Pacts with Yatrib Jews in Tahrim of Yathrib: Analysis and the Translation of theDOcuments Comprised in the so-called ”Constitution of Madina” (Analiza in prevod dokumentov, ki se nahajajo v t.i. ”Medinski ustavi”), Bulletin of the School of Oriental and African Studies (BOAS), vol. 41 (1978), str.1–42.
[2] Kur’an, El-Bekare (II), 256
[3] Muhammad Hamidullah, The Emergence of Islam, Afzal Iqbal (urednik in prevajalec), Islamic Research Institute, Islamabad 1933, str. 159–168.
[4] Kur’an, el-Maidah (V), 47
[5] Shamsaddin Muhammad bin Abu Bakr Ibn Qayyim al-Jawziyys, Zad al-Maad fi Hady Khayr al-Ibad, uredniki Shuayb al-Arnaut in Abdulqadir al-Arnaut, Jamiah al-Imam Muhammad b. Suud al-Islamiyya, Rijad 1979, tom III, str 629.