Zahvala velja Vzvišenemu Bogu, salavat in selam (pozdrav miru) naj je na Muhammeda, a.s., njegovo družino in njegove ashabe (prijatelje)!
Spoštovani bratje in sestre,
danes je 4. oktober 2014 ali 10. zu-l-hidže 1435 po hidžri. Znova smo se zbrali v športni dvorani Slovan na Kodeljevem, da opravimo bajram-namaz (bajramsko molitev) in tako počastimo velik muslimanski praznik hadži bajram. Dvorana na Kodeljevem ali katerakoli druga športna dvorana, v kateri se opravlja bajramska molitev, simbolizira družbeni status muslimanov v Sloveniji kot marginalne skupnosti ali skupnosti brez ustreznega družbenega statusa. Smo avtohtoni evropski muslimani in smo se navadili živeti v Evropi, toda nikoli ne bomo privolili v status drugorazrednih državljanov ne glede na to, da se pogosto tako gleda na nas. Zato smo se trudili in se bomo še naprej trudili, da bi izboljšali svoj status, se pa popolnoma zavedamo, da na tem svetu, še zlasti pa v Evropi, ni nič podarjenega.
Hadž je temeljni predpis vere, o katerem se govori v sveti knjigi Kur’anu in v Sunnetu (načinu življenja) Muhammeda, a.s., (Bog naj ga blagoslovi in mu podari mir). Obdobje hadža in kurban bajrama je za nas blagoslovljen čas. V teh dneh smo predani in ponižni v molitvah, zavedajoč se, da nas ibadet (bogoslužje) hadža uči, da so ljudje enaki ne glede na rasno, etnično in jezikovno pripadnost. Ni prostora na zemeljski obli, kjer bi se zbralo tako veliko različnih ljudi in bi bili vsi enako oblečeni v belih ihramih (bele obleke, ki jih nosijo romarji), ne glede na družbeni status in rasno pripadnost. Ta ideja enakosti je, žal, samo kratek izraz nekajdnevnega bivanja na planotah Mina in Arefat ter v Mekki. Hadž simbolizira človeško zmago nad pohlepom in sebičnostjo. Čas hadža je idealna okoliščina, ki v vsakdanjem življenju ni mogoča in uporabna. Svet, v katerem živimo, je poln razlik in je tudi veliko nepravičnosti v svetu. Nobenemu sistemu nikoli ni uspelo tega rešiti. Islamskega ideala, da so vsi ljudje v svojih pravicah enaki, ne uspe uresničiti nobeni oblasti v državah z muslimansko večino. To je značilnost dunjaluka (tega sveta), ki v islamski duhovnosti označuje »spodnji« ali »nižji« svet (as-sufla) glede na Ahiret (bodoči večni svet) ali višji svet (al-ulya). Zato je vera nad oblastjo in nad kratkim dunjaluškim življenjem, ker nam vera v Boga in Bodoči svet daje upanje, da je Božja pravičnost absolutna in popolna, zato je zaželeno biti pošten, odgovoren, iskren in prepričan, da dobro in boj za resnico vedno dajeta plodove tako na tem kot tudi na Bodočem svetu. To je tudi kurbanski bajram. Kurban ima več pomenov. Najprej, Vzvišeni Bog nas je poučil, da je Habilova (Abel) žrtev kot poštenega človeka in človeka z dobrimi namerami splošno dobro, Kabilov (Kajn) uboj brata pa je slabo delo in zločin, ki je opomin vsakemu človeku. Čeprav sta sinova istega očeta Adema, a.s., (Adam) sta popolnoma različna. Za nas je pomembno, da se zgledujemo po Habilu, nikoli pa Kabilu. Ta dva značaja, tako Habilov kot Kabilov, sta vedno prisotna med ljudmi in nista dosledno povezana z eno vero, raso ali narodom. To so človeške lastnosti. Ibrahimova, a.s., (Abraham) pripravljenost za žrtvovanje je sporočilo, da človek v civilizacijskem in religijskem pogledu ne more žrtvovati človeka. To je bil mejnik ne samo v verskem, temveč tudi v civilizacijskem pogledu ter premagovanje barbarstva in vzpostavitev reda na Zemlji. Kurban označuje premagovanje sebičnosti in krepitev solidarnosti. Kurban jasno vzpostavlja razliko med malikovanjem in monoteizmom. Prepoveduje žrtvovanje človeka, človeško življenje je sveto. Kurban ima močan socialni smisel, ker vzpostavlja močne vezi v družini, krepi prijateljske in družinske ter medsosedske vezi. Zato se vedno veselimo hadži ali kurban bajrama, ker krepi življenje naše skupnosti. Kur’an govori o splošnih vidikih duhovnosti, še zlasti o tem, da v času hadža ni:
“…razprav, prepiranja, grdih besed in spolnih užitkov…“
(Al-Bakara, 197)
Bilo bi lažje in bolj preprosto govoriti o vrednotah hadža, toda čas, v katerem živimo, in okoliščine, v katerih se nahajamo, zahtevajo od nas, da govorimo o aktualnih vprašanjih, ker to bolj vpliva na naše življenje, kot bi si sami želeli. V teh dneh je zelo težko govoriti o islamu. Ko bi samo prešteli, kolikokrat je bil islam negativno omenjen v medijih, bi videli, da s sredstvi, ki jih v reklamo vlaga družba Coca Cola, ne bi mogli teh stvari spremeniti na boljše. Toda, dokler topovi grmijo, muze ne bi smele utihniti! Zato je nujno spregovoriti in nagovoriti predvsem vas, spoštovani bratje, zaradi vesti o tem, zakaj se tako govori o naši veri in se ne usmerja pozornosti na pravi problem.
V razlagi Kur’ana in nauku o islamu so poleg individualnih intelektualnih in raziskovalnih prizadevanj pomembni učitelji. Ti nam lahko razložijo nejasna in na prvi pogled nasprotujoča si stališča v veri. O tem sem učil v šoli in na univerzi ter sem hvaležen svojim hodžam in muderrisom (imami in učitelji), ki so me naučili in poučili o islamskem nauku. Razodetje Kur’ana je trajalo 23 let. V tem sukcesivnem procesu je skupnost vernikov dozorevala. Zato ni dovoljeno vernikom, po drugi strani pa ni priporočljivo za navadnega bralca, da bere in razlaga samo fragmentarne stavke ali ajete, vzete iz konteksta iz Kur’ana, ker so ajeti imeli svoj povod Razodetja in kontekst, v katerem so razodeti. Ob tem je treba upoštevati tudi razlago, ki jo je dal Muhammed, a.s., kot tudi prizadevanje uleme (učenjaki), ki so skozi idžtihad (individualno delo posameznika pri reševanju določenih in težkih vprašanj s področja vere) kodificirali temelje islama. Obstajajo ajeti, ki imajo splošne ali stalne pomene. V tem primeru piše v Kur’anu:
“Če bi Gospodar tvoj želel, bi ustvaril vse ljudi za eno samo ljudstvo. Toda, oni se bodo v verovanju vedno razhajali.” (Hud, 118)
Ali v drugi suri El-Bekara:
“V vero ni dovoljeno uvajati s prisilo – prava pot se jasno razlikuje od napačne! Tisti, ki ne veruje v šejtana (sotono), temveč v Allaha, se drži najmočnejše vezi, ki se ne bo pretrgala. Allah vse sliši in vse ve!” (El-Bekara, 256)
Kur’anski pogledi na vero so spremenili družbo in pomagali, da se je že kakih štirideset let po smrti Muhammeda, a.s., oziroma ob koncu 7. stoletja po Isi, a.s. (Jezusu) na dvorcu Emevijskega kalifa proslavil in postal najbolj znan arabski pesnik tega obdobja Al-Ahtal, ki je bil kristjan. V istem času sta bila tudi ministra za finance in zdravstvo na dvorcu Emevijskega kalifa kristjana. To je omogočilo hitrejši razvoj ter velikanski gospodarski in kulturni napredek muslimanov in celotne družbe. Zakaj potem danes iz te regije prihajajo tako grde in tragične novice? Kako to, da je Dubai tako privlačen, čeprav je muslimanski, deli Iraka in Sirije pa tako nevarni? Je mar za to kriv islam? Popolnoma je zgrešen pristop obtoževati islam za to in bo še teže, če bodo mediji še naprej razvijali takšno javno mnenje in tako negativno prikazovali islam. Terorizem je splošno zlo, to je barbarstvo in anticivilizacijsko delovanje. Islamska skupnost v Sloveniji ostro obsoja kakršnokoli nasilje, ki je storjeno in za katero se uporabljajo islamski simboli. To je zločin zoper vero islam. Zločini storjeni nad nedolžnimi ljudmi v Siriji in Iraku se morajo raziskati in povzročitelji se morajo pripeljati pred sodišče. Zlikovci poleg zločina zoper človečnost se neposredno zoperstavljajo duhu Kur’ana, ker Vzvišeni Bog pravi:
“Dobro in zlo si nista enaka! Na zlo z dobrim delom odgovori pa bo tisti, ki je sovražnik tvoj postal tvoj najboljši prijatelj. Toda to morejo doseči le potrpežljivi, to morejo doseči samo tisti, ki so srečni!” (Fussilet, 34-35)
Smo majhna skupnost in se ne moremo ukvarjati z velikimi svetovnimi vprašanji, zahtevamo pa od pristojnih organov v Sloveniji, da čimprej sprejmejo zakone, ki bodo prepovedali odhajanje na tuja bojišča. Zahtevamo tudi, da se objavi, kdo novači ljudi za odhajanje na tuja bojišča, da se v Sloveniji nehajo manipulacije s temi vprašanji. Iluzorno je pričakovati od medijev, da samo resno analizirajo ta problem, zdaj se odlično prodaja senzaciolizem, ker smo priča, da so trenutne razmere odlična priložnost za marginalce, ki se lažno predstavljajo, da razlagajo islam. Vedno smo opozarjali, da je to vprašanje treba jasno regulirati in zakonsko urediti. V Evropi je zlato pravilo, da človek odgovarja samo za storjena dejanja, toda na primeru muslimanov je to pogosto poteptano. Nemoralno je od nas, ki jasno in glasno izražamo svoja stališča, zahtevati, da se ograjujemo od nečesa, s čimer nimamo nikakršne povezave. To med ljudi vnaša nezaupanje in strah. To otežuje naše delovanje in nas postavlja ne samo v podrejen, temveč v ponižujoč položaj. V teh dneh se je name obrnilo veliko ljudi, ki so preživeli koncentracijska taborišča v Prijedoru ali preživeli genocid v Srebrenici, in veliko takih, ki imajo v spominu težke dneve v obdobju 1992–1995, ker se sprašujejo, kaj se dogaja, čutijo strah in sprašujejo, ali je zanje varno, da ostanejo tukaj ali naj se preselijo v druge države? Osebno se spominjam obdobja komunizma, ko ljudje zaradi strahu niso hodili v džamije, ker so se bali, da bodo označeni kot sovražniki družbe. Bojimo se, da bodo spet prišli takšni časi, če se bo nadaljevalo tako negativno govorjenje o muslimanih. Največja škoda je s kriminalno zlorabo tistega, kar je za nas sveto, in boja za denar in ne za vrednote naše vere, povzročena poštenim ljudem, ki so častno in pošteno služili državi Sloveniji na svojem delovnem mestu, ne da bi iskali privilegije ali družbeno priznanje. Smo Evropejci in svoj status želimo graditi tukaj in po zakonih, ki so enaki za vse državljane. Mi ne vemo, zakaj ljudje odhajajo na tuja bojišča. Nekateri so bili tudi prej obsojeni za zločine, povzročene na bojiščih v nekdanji Jugoslaviji. Lahko domnevamo, da tako služijo denar. Vedno je bilo cenjeno junaštvo, a tudi junaštvo ima svoje pravne in etične kodekse, zato je nujno sprejeti zakonske rešitve, da se preneha stigmatizirati muslimane ter da zakoni enako veljajo za vse ljudi.
Za nas je bil islam vedno inspiracija in boj za enakost, upanje, da se ne bomo utopili v svetu minljivega, da ne bomo sprejemali trenutnih in kratkotrajnih ugodnosti kot splošno življenjsko pravilo in da bomo svoje srce očistili kakršnekoli zlobe, hudobije in suženjstva komurkoli ali čemurkoli, razen Vzvišenemu Bogu. Vedeli smo, o tem smo poslušali od svojih staršev, imamov, uleme (učenjakov) in profesorjev, da ni lahko biti musliman, ker biti musliman pomeni biti predan Vzvišenemu Bogu. Celo 20. stoletje smo preživeli z veliko izzivi, pogosto so bile vrednote naše vere zasmehovane in poniževane. Postali smo imuni na različna podtikanja in stigmatizacije. No, vse dvajseto stoletje je v našem razumevanju islama prevladovala močna duhovna in intelektualna komponenta razumevanja vere, ki je z močjo osebnega prepričanja in pričevanja vere bila kos vsem oblikam ekstremizma in militantnosti. Z razpadom Jugoslavije se je vsa brutalnost nekdanjega režima manifestirala skozi sistematično razseljevanje muslimanov iz njihovih vasi in mest, z uničevanjem kulturnih dobrin in imetja, sakralnih objektov, celo pokopališč. Po sodbi Mednarodnega sodišča v Haagu je bil v Srebrenici nad muslimani storjen genocid. Prvič v zgodovini je Mednarodno sodišče v Hagu presodilo, da so bile muslimanke v Bosni in Hercegovini sistematično posiljevane ter tako poniževane in stigmatizirane. To je močno vplivalo na splošno stanje duha in razumevanje življenja v BiH na splošno. Ne glede na to v BiH ni bil zabeležen noben primer, da bi se kakšen musliman maščeval zaradi teh zločinov. To nam je dajalo upanje, da bodo mediji imeli razumevanje do nas ter da ne bodo stvari posploševali. Tudi mi, muslimani, se zavedamo, da dolgoročne krize na Bližnjem vzhodu, propad državnih sistemov in vojne razmere, ki ves čas trajajo v teh delih sveta in se nikoli ne končajo, odpirajo možnosti za razvoj različnih ekstremizmov. Zavedajoč se tega smo se trudili in jasno zagovarjali idejo o pomembnosti institucije Islamske skupnosti ne samo v Sloveniji, temveč in predvsem v BiH, ker to močno vpliva na vse muslimane v tem delu sveta. V tem smislu smo dosegli velik napredek, svoje delovanje smo potrdili in okrepili skozi Sporazum, ki smo ga z državo podpisali leta 2007. V preteklih sedmih letih smo uredili administrativno in misijsko delovanje Islamske skupnosti v Sloveniji. Kot Islamska skupnost smo vedno delovali transparentno in javno. Za nas je ponižujoče, da se nas obravnava kot tujce ali kot morebitno nevarnost samo zato, ker smo muslimani. Nikomur se ne bomo opravičevali za to, da smo muslimani. Vedno smo poudarjali, da nismo »misijonarska« skupnost, in ponavljali, da nas kot institucijo ne zanima, da bi koga spreobračali v islam, zanima pa nas, da osebe, ki so bile rojene v muslimanskih družinah, lahko svobodno in javno živijo svojo vero, učijo o svoji veri in to prenašajo na svoje otroke. V našem arhivu ni zabeleženo, da je bila v Sloveniji opravljena dženaza (pogreb) za nekoga, ki ni bil po poreklu iz muslimanske družine. Po drugi strani je na stotine muslimanov in muslimank v Sloveniji ne samo zapustilo islam, temveč so tudi spremenili svoja imena. Torej, veliko muslimanov v Sloveniji je zapustilo islam, verjetno zaradi družbenega pritiska ali položaja. Zato kot odgovorni ljudje izražamo svojo zaskrbljenost in postavljamo vprašanje, kdo in zakaj nagovarja ljudi, naj se spreobrnejo v islam in postanejo militantni. To je prava antipropaganda islama. Ali so lahko ljudje, ki se pozdravljajo s selamom (muslimanski pozdrav miru), katerega zaveza je širiti mir v sebi in okrog sebe, ekstremisti? To je prava zloraba islama. Pozivam imame in vse aktiviste k polni odgovornosti pri delovanju. Naša vloga je, da pomagamo ljudem v stiski, ljudem, ki iščejo tolažbo v veri zaradi različnih težav, ki jih prinaša življenje. Nismo nikakršni zasliševalci, niti ne smemo biti tisti, ki bodo ljudi preverjali, kako verujejo. Naša vloga je, da širimo dobro ter da se s svojimi sosedi, ki so dobronamerni, iskreno in odkrito pogovarjamo o vseh dilemah, s katerimi se soočamo, tudi o vprašanjih islama. Vemo, da to ni enostavno. Toda, splošno stanje in medsebojno razumevanje je v Sloveniji med ljudmi veliko boljše, kot ga prikazujejo v medijih, zato nas to veseli in spodbuja, da nadaljujemo po poti, po kateri smo do zdaj razvijali Islamsko skupnost. Spomniti vas želim na kur’anski stavek, v katerem Vzvišeni Bog pravi:
“Elif lam mim. Ali ljudje mislijo, da bodo mirni, če rečejo: ‘Mi verujemo!’ in da ne bodo izpostavljeni skušnjavi? Mi smo preizkušali tudi tiste pred njimi, da bi Allah zares pokazal tiste, ki govorijo resnico, in tiste, ki govorijo neresnico. Ali mislijo tisti, ki zla dela delajo, da ne bodo vprašani? Slabo ocenjujejo!“ (Al-Ankebut, 1-4)
Verujemo, da je dunjaluk (ta svet) samo ena faza v našem življenju in da bomo ponovno oživljeni in vprašani za vse, kar smo počeli na tem svetu. Zato je iskrena vera vedno dobra, ker človeku daje poln smisel življenja. Vzvišeni nas uči:
“Pri vsaki težavi je tudi rešitev!” (Al-Inširah, 6)
Spoštovani bratje, islam je vera življenja, ljubezni, poštenja, iskrenosti, pravice in pravičnosti. Razvijajmo te vrednote pri sebi in jih prenesimo na svoje najbližje in okolje, v katerem živimo. Molimo Vzvišenega Boga, da nam sprejeme naše ibadete (bogoslužje), ohrani preudarnost in da moči, da ne obupamo. Amin!
Bajram šerif mubarek olsun!
Predsednik Mešihata Isl. skup. v Sloveniji
Dr. Nedžad Grabus, mufti
