Dvanajsti džuz v celoti spada v mekansko obdobje, za katero je značilno pripovedovanje o poslancih in njihovih narodih, ki so bili kaznovani zaradi grehov in nepokornosti.
Sura Hud, za katero Poslanec, a.s., pravi, da je zaradi nje osivel, se skoraj v celoti nahaja v tem džuzu. Vsebuje pripovedovanja o Nuhu (Noe), Hudu (Heber), Ibrahimu (Abraham), Salihu, Lutu (Lot), Šu’ajbu (Jetro) in Musa (Mojzes), a.s., ter njihovih narodih. Posebej je izpostavljena kazen Nuhovega naroda, nato Adovih in Semudovih narodov, katerim so pripadali Hud, a.s., in Salih, a.s. Prav tako pripoveduje o sprevrženem Lutovem narodu in okrutnih članih Šu’ajbovega plamena ter faraonov konec v morju.
Eno izmed sporočil sure Hud je pravica. Allah ni uničil nobenega naroda, nobene skupnosti zaradi napačnega verovanja ali neverovanja, ampak jih je uničil zaradi krivice, ki so jo ti narodi povzročali. Allah, dž.š., ne prenese krivice na tem svetu. Po tewhidu (vera v Enega Boga)je pravica narodov oziroma skupnosti en izmed glavnih ciljev islama.
Prva naloga poslanca Muhammeda, a.s., v mekanskem obdobju je bil tewhid ali oblikovanje duševnega zdravja pri posameznikih, in sicer z osvobajanjem ljudi od praznoverja, lažnih ideologij in božanstev ter obračanje k čisti veri v Enega Boga. Po vseh pravilih je torej tewhid prvi in zadnji imperativ islama. Edini greh, ki ga Bog ne oprosti, je skrunitev tewhida, saj rušenje temeljev za seboj povleče rušenje celotne zgradbe. Po islamskem učenju je obstoj Boga načelo, ki omogoča edinost vesolja; podobno priznavanje tewhida omogoča edinost človeškega zasebnega in javnega življenja.
Islam se zaveda, kakšno vrednost ima priznavanje Enega Boga, zato povzdiguje tewhid v najvišjo moralno vrednost. V več hadisih Muhammed, a.s., opisuje tewhid kot mero človeškega uspeha na bodočem svetu. Včasih se samo iskreno priznavanje tewhida definira kot protiutež možnim moralnim neuspehom: tewhid je jamstvo Božje milosti. Tako Muhammed, a.s., pravi: ”Allah je rekel: ‘O, človek, ko bi prišel k meni s težo bremena grehov celotnega sveta, ampak z zavestjo, da Meni ni nihče enak, bi Jaz prišel k tebi z isto težo, polno milosti in odpuščanja.”’
Kur’an govori o Bogu kot o edinem Bogu, kot o Stvarniku nebes in zemlje. O Bogu, ki je večen in živ, ki je daleč od tistega, kogar mu pripisujejo. Bog je tisti, do kogar naš pogled ne seže, on pa lahko vidi vse. Vse, kar je o Njemu znanega, se ve na podlagi njegovega Razodetja. Ta kur’anska navodila so konkretizirana v islamski civilizaciji v obliki vsesplošne pazljivosti, ko je govora o poistovetenju kogarkoli ali česarkoli z Bogom.
Druga naloga poslanca Muhammeda, a.s., posebej v medinskem obdobju, je bil adl (pravičnost) oziroma oblikovanje družbenih odnosov. Za razliko od judaizma , katerega glavno sporočilo je upanje v povratek Mesije, ter krščanstva, katerega glavno sporočilo je ljubezen, je v islamu osrednja ideja, takoj za tewhidom, pravica. Vse vezi med ljudmi so zasnovane na podlagi pravice in na podlagi gesla ne prevaraj me in ne izdaj. Ljubezen je prav tako pomembna dimenzija kur’anskega sporočila, a dejstvo je, da se po prevari in izgubi zaupanja tudi ljubezen ugasne, tudi med najbližjimi. Kako pomemben segment islamskega sporočila je pravica, nam kaže dejstvo, da so znameniti klasični islamski učenjaki, kot je Ebu Hamid Gazali, zagovarjali mišljenje, da je boljši pravičen vladar, ki ni musliman, kot nepravičen musliman.
Sura Jusuf je dvanajsta sura po vrsti v Kur’anu. Objavljena je v Meki. Ta sura, katere prvih pet strani se nahaja v dvanajstem džuzu, v celoti opisuje življenje Božjega poslanca Jusufa (Jožef), a.s.: skušnjave in veselje, zavidanje bratov in očetovo trpljenje, pot od suženjstva do vladanja, pot od ponižanj do privilegijev.
Razlagalci Kur’ana pravijo, da je podrobno opisovanje Jusufa, a.s., dokaz poslanstva Muhammeda, a.s., ki je v puščavski Arabiji natančno predstavil pričanje o Jusufu, a.s., o katerem, kakor pravi Kur’an, prej niso vedeli ničesar.
V delu Kur’anski fenomen Malik ibn Nebi predstavlja zanimivo primerjalno analizo kur’anskega in biblijskega besedila na primeru pripovedovanja o Jusufu, a.s. Tu pokaže, kako je kur’ansko besedilo doseglo neverjetno sintezo globoke poetičnosti in potrditve zgodovinskih dejstev.
Pripovedovanje o Jusufu se začenja s sanjami Jusufa, a.s., v katerih se mu je popolnoma predalo enajst zvezd, sonce in luna. Nekateri islamski učenjaki menijo, da je pripovedovanje o sanjah Jusufa, a.s., (kakor tudi kasnejše razlaganje sanj dvema mladeničema v zaporu ter vladarju) dokaz utemeljenosti vede o razlaganju sanj. Enajst zvezd v sanjah Jusufa, a.s., predstavlja enajst njegovih bratov, sonce in luna pa so njegovi starši. Glede na to da je beseda sonce v arabskem jeziku ženskega spola, klasični razlagalci menijo, da sonce v sanjah predstavlja mamo, medtem ko je luna oče. Zaporniku, ki je sanjal, da preceja in naliva vino, je Jusuf, a.s., povedal, da bo mladenič služabnik svojemu gospodarju, kar pomeni, da bo prišel iz zapora. Mladeniču, ki je sanjal, da na glavi nosi kruh, ki mu ga kljuvajo ptice, je povedal, da bo ubit, ptice pa mu bodo kljuvale možgane. Ko je vladar sanjal sedem debelih in sedem suhih krav ter sedem rodovitnih in sedem jalovih klasov žita, je Jusuf, a.s., to razlagal tako, da bo nastopilo najprej sedem rodovitnih in nato sedem sušnih let.
Sura Jusuf je neizčrpen vir sporočil in modrosti. Eno izmed takšnih sporočil je to, da en greh povzroči niz drugih grehov. Ko so bratje pustili Jusufa, a.s., v vodnjaku, so prišli k očetu in se pretvarjali, da jočejo, kar je seveda greh. Zlagali so se, da je Jusufa pojedel volk in prinesli so lažni dokaz – srajco, namazano s krvjo. Nizali so torej laži eno za drugo. Naslednje sporočilo je, da vernik v primeru izbiranja med grehom (npr. razvrat) in družbeno izolacijo (npr. biti brez dela in družbenih privilegijev) nikoli ne pristane na greh. Jusuf, a.s., se je znašel na takšnem križpotju: na izbiro je imel razvrat oziroma razuzdano življenje, kar bi mu prineslo določene privilegije, in temnico, ki bi mu prinesla družbeno izolacijo. Izbral je temnico.
Po težavah prihaja olajšanje. To se vidi v pripovedovanjih o Božjih poslancih, posebej v pripovedovanju o Jusufu, a.s. V suri El-Inširah Allah, dž.š, pravi: ” Zares po vsaki težavi nastopi olajšanje. Prav zares, po vsaki težavi nastopi olajšanje.” (El-Inširah, 5–6)
Od Enesa ibn Malika, r.a., se prenaša, da je Božji poslanec Muhammed, a.s., nekoč sedel ob kamnu in rekel: ”Ko bi težave prišle v ta kamen, bi za težavami prišlo olajšanje in težave pregnalo.”