Triindvajseti džuz Kur’ana zajema naslednja tri kur’anska poglavja: suro Jasin (od 28. ajeta), suro Es-Saffat in suro Sad. Vse sure so razodete v mekanskem obdobju razen 45. ajet sure Jasin, ki je medinski. Teme, ki so predstavljene v njih, obravnavajo vprašanja kot so tewhid (verovanje v enega Boga), izgradnja osnov islamskega verovanja, vprašanje Razodetja in poslanstva, odgovarjanje za svoja dela, nagrade in kazni. Poleg tega Kur’an predstavlja različna eshatološka stališča.
Kljub temu da se prvih 27 ajetov sure Jasin nahaja v dvaindvajsetem džuzu, bomo tu predstavili pomen te sure. Jasini-šerif je šestintrideseta kur’anska sura in ima 83 ajetov. Prvi in osnovni cilj te kur’anske sure je izgradnja osnov verovanja in moralne odgovornosti. Obsežno govori o naravi Razodetja, resničnosti poslanstva, tewhidu ipd.
Povod razodetja te sure so malikovalci iz Meke, ki so govorili Božjemu poslancu: ”Muhammed je sirota Ebu Taliba. Ni hodil v šolo in niso ga poučevali učitelji. Kako je potem lahko Božji poslanec?” Te izjave so Poslanca, a.s., zelo prizadele, zato mu je Allah razodel Jasin. Na začetku sure Allah prisega: ”Jasin, pri modrem Kur’anu, ti si resnično Poslanec, na pravi si poti, po razodetju Mogočnega in Milostnega.” (Jasin, 1–5) Tu Allah, dž.š., pravi: ”Jaz sem priča, da si ti zares moj Poslanec.” Muhammed Asad navaja trditev Abdullaha ibn Abasa, ki pravi, da je beseda jasin sestavljena iz dveh harfov (črk oziroma zlogov): ja nosi pomen klicanja, zlog sin pa v narečju plemena Tajj pomeni insan (človek). Torej se prevod besede glasi ”o, človek”, nanašajoč se na Muhammeda, a.s., (”o, Muhammed”).
Sura Jasin vsebuje osnovne teme imana (vera, verovanje v Boga) in prav to je razlog, da je Poslanec, a.s., začenjal svoje dnevne namaze (molitev) z recitiranjem Jasini-šerifa. Od Džabira ibn Semura se prenaša, da je rekel: ”Božji poslanec je navadno na sabah namazu (jutranja molitev) recitiral Jasini-šerif. Tako so potem delali tudi njegovi prijatelji. Ammar ibn Jasir in drugi so redno vsak petek recitirali Jasini-šerif.”
Kurtubi glede sure Jasin razlaga, da je Muhammed, a.s., spodbujal vernike, da se to suro naučijo na pamet. Od Ibn Abasa se prenaša, da je Poslanec, a.s., rekel: ”Rad bi, da bi bil Jasin v srcu vsakega mojega naslednika.” Aiša, r.a., pa prenaša da je Božji Poslanec rekel: ”V Kur’anu je ena sura, ki se bo zavzela za tistega, ki jo recitira, in bo prosila za odpuščanje za tistega, ki jo posluša. Ta sura je Jasin.”
Allah, dž.š., v suri Jasin opisuje prebivalce dženneta (raj) in prebivalce džehennema (pekel). Prvi bodo veseli in bodo uživali v številnih milostih dženneta, zadovoljni bodo s tistim, kar so dosegli. Drugi bodo preizkušali Božjo kazen, zato ker niso verjeli. To bo grozna kazen za tiste, ki so grešili in so sledili hudiču na tem svetu.
Verovanje v oživljanje je verovanje v gajb (onstranstvo), ki se sprejema na osnovi vere in dokazov, ki jih je Allah raztresel po svetu. O ponovnem oživljenju, odgovarjanju za svoja dela, nagradi in kazni Allah, dž.š., pravi: ”Vprašaj jih ali je težje ustvariti njih ali vse ostalo kar smo Mi ustvarili?” (Es-Saffat, 11) Videti je, kot bi se Bog posmehoval zaradi same misli na to, da česa ni sposoben narediti ali ustvariti. Zanj nič ni nemogoče. Zato Allah, dž.š., pravi:”Ali Stvarnik nebes in zemlje, ne more ustvariti česa podobnega? …” (Jasin, 81) Kdor lahko ustvari človeka iz zemlje, ga lahko tudi vodi skozi življenje. Allah, dž.š., pravi: ”Mi njih ustvarjamo iz lepljive ilovice.” (Es-Saffat, 11) Kdor je ustvaril človeka v popolni obliki, kdor ohranja vesolje, kdor je vse ustvaril iz ničesar – lahko to ponovno stori. Neverniki zanemarjajo dokaze v sebi in dokaze okrog sebe in za njih govorijo: ”To ni nič drugega kakor prava čarovnija! Mar bomo res oživljeni nakar umremo in ko kost in zemlja postanemo? Reci: Da, in še ponižani boste!” (Es-Saffat, 15–18) Kot dokaz, da bodo ljudje ponovno oživeli in da v to moramo verjeti, navaja ajete: ”Ali človek ne vidi, da ga Mi ustvarimo iz kapljice semena in ponovno je odkriti sovražnik in Nam navaja primer in ob tem pozablja, kako je ustvarjen in pravi:’Kdo bo oživel strohnele kosti? Reci: Oživel jih bo Tisti, ki jih je ustvaril že prvič; On dobro pozna vse kar je ustvaril, Tisti, ki vam iz zelenega drevja ogenj ustvari in vi ga uporabljate.” (Jasin, 77–79)
Ibn Kesir navaja hadis: ”Ubej Ibn Halef, ki ga je Allah preklel, je prišel k Poslancu. V rokah je nosil gnilo kost, jo drobil in med razsipanjem drobcev po zraku rekel: ‘O, Muhammed, ti trdiš, da bo Allah to oživel?’ Muhammed, a.s., mu je odgovoril: ‘Da, Vzvišeni Allah te bo najprej usmrtil, potem te bo oživel in nato te bo poslal v pekel.”’
Na globoko simboličen način vprašanje ponovnega rojstva obravnava naslednji hadis: Ukbe ibn Amra je rekel Huzejfi: ‘Ali nam ne boš povedal, kar si slišal od Poslanca, a.s.? Slišal sem, da pravi, da se je nekemu človeku približala smrt. Ko je videl, da nima več življenja, je rekel svojim: ‘Ko umrem, zberite veliko vejevja, zanetite ogenj, potem postavite moje meso na ogenj. Ko meso zgori in ogenj pride do kosti, vse to vzemite, zdrobite in vrzite v morje.’ Tako so tudi naredili, potem ga je Allah poklical k sebi in ga vprašal, zakaj si to naredil. Ta mu je odgovoril: ‘Zaradi strahu pred Teboj.’ In Allah mu je odpustil.”
Ni večje modrosti kot priprava na odgovarjanje za storjena dejanja. In ni večje norosti, kot je zanikanje Sodnega dneva.