Vse kur’anske sure iz štiriindvajsetega džuza; sura Ez-Zumer, El-Mumin in Fussilet spadajo v mekansko obdobje.
V zadnjih dveh ajetih sure Ez-Zumer (Skupine) se omenja beseda zumer, s katero je opisan skupinski prihod nevernikov džehennem (pekel) in prihod vernikov v džennet (raj), prav tako v skupinah. Vsak posameznik bo s svojo skupino, kakor navaja Ibni Kesir v svoji razlagi Kur’ana. Muhammed Asad pravi, da je osnovna ideja te sure izražena v 53. ajetu: ”Reci:’ O sužnji Božji, ki ste se pregrešili nad seboj, ne izgubite upanja v Allahovo milost! Allah vam bo zagotovo oprostil vse grehe. On mnogo odpusti in je usmiljen.”
V številnih hadisih se prenaša, da je Poslanec, a.s., za ta ajet rekel, da vliva največ upanja. Razlagajoč ga, Ibni Kesir izpostavlja, da je ta ajet poziv za vse nevernike in grešnike, da se pokesajo. To je obvestilo od Gospodarja vseh svetov, da bo odpustil vse grehe vsakomur, ki se bo za grehe pokesal, pa četudi jih bo toliko, kolikor je vode v morju.
Sura Mumin (Vernik) je tirideseta sura po vrsti. To je prva kur’anska sura, ki se začenja z zlogi Ha-mim (poleg ostalih šestih: Fussilet, Eš-Šura, Ez-Zuhruf, Ed-Duhan, El-Džasije in El-Ahkaf). Te sure so poimenovane tudi Havamim. Ibni Mesud, r.a., pravi: ”Sure, ki se začenjajo s Ha-mim, so okras Kur’ana.” Ibni Abas, r.a., pa pravi: ”Vse ima svoje jedro, jedro Kur’ana pa so sure, ki se začenjajo s Ha-mim.”
Sura Mumin je tako poimenovana zaradi pripovedovanja o verniku iz faraonove družine. Iz kur’anskega pripovedovanja vidimo, da se je vernik zoperstavil faraonu, ko je ta hotel ubiti Musa (Mojzes), a.s. Rekel mu je: ”Želite ubiti človeka zato, ker govori: Gospodar moj je Allah; prinesel vam je jasne dokaze Gospodarja vašega.”
Te kur’anske besede je uporabljal tudi Ebu Bekr, r.a., za nevernike, ko so v Meki preganjali Muhammeda, a.s. Kur’ansko besedilo nam govori o zgrešenosti vsakega posploševanja: celo faraon, ki je kur’anski simbol nasilja, je na svojem dvorcu imel vernika, ki mu je nasprotoval, ne pozabimo pa tudi njegove žene, ki jo Kur’an navaja kot zgled vernice.
Eno izmed poimenovanj za to suro je tudi Gafir, in sicer zaradi tretjega ajeta iz te sure, ki poudarja, da je Allah, dž.š., tisti, ki odpušča grehe (Gafiruz-zenbi). Muhammed Asad pravi, da je osrednja tema te sure lažni ponos, ki pogosto vodi človeka na misel, da je sam človek središče vesolja in ga tako pripravi do tega, da postane samovšečno zadovoljen z lastnim znanjem.
V tej suri Allah, dž.š., dvakrat (21. in 82. ajet) ponavlja ukaz o potovanju na različne strani sveta (kar je vedno tudi potovanje skozi zgodovino različnih narodov), saj tako v potovanjih najdemo nauk. Muhammed Gazali v svoji razlagi Kur’ana poudarja, da je zgodovina človeštva polna naukov in sporočil , ta zgodovina pa ima svoje zakone, ki so podobni zakonom vesolja.
Tretja sura tega džuza je sura Fussilet. Začetek te kur’anske sure govori o Razodetju, ki je razodeto v arabskem jeziku. Božji Poslanec, a.s., je rojen v Meki in je govoril arabsko. Ker je Allah vsa razodetja razodel v jezikih njegovih poslancev, je tudi Kur’an razodet v arabskem jeziku. Prevod kur’anskih ajetov v druge jezike ni več Božji govor, ampak le njegov pomen in razlaga. Torej, muslimani po celem svetu v svojih molitvah izgovarjajo edini ohranjen Allahov govor – Kur’an samo v arabščini. Ker predhodna razodetja niso ohranjena, o njih govorimo kot o govoru o Bogu, medtem ko je Kur’an edini ohranjen Božji govor.