V tem džuzu se nahajajo ajeti iz sure El-Enfal, od 41. do zadnjega, 75. ajeta, in 93 ajetov sure Et-Tewba. Začetki tega džuza določajo način delitve vojnega plena in kažejo na pomembne in odločilne razloge za zmago v bitki na Bedru, v kateri so trikrat številčno slabši in tehnično ter z orožjem slabše podkovani muslimani premagali malikovalce.
Ti razlogi so omenjeni v 41., 42. in 43. ajetu sure Ali Imran:
– Za bitko in potek bitke na Bedru se je odločil Allah dž.š., da bi prikazal očitne dokaze o tistem, kar se nenehno dogaja po Božji volji in ne po človeških pričakovanjih in načrtih.
– Sanje Poslanca, a.s., tik pred bitko na Bedru (Tabi’in Mudžhid je povedal: ”Bog je Poslancu, a.s., v sanjah pokazal, da je sovražnikov malo; on je to sporočil prijateljem in to jih je razveselilo”).
– Ko je začela bitka na Bedru, je Allah Poslancu, a.s., in njegovim prijateljem malikovalsko vojsko v nasprotju z resnico prikazal kot maloštevilno. Muhammed Asad del ajeta ”On jih je prikazal kot maloštevilne” razlaga kot dokaz, da so prijatelji Poslanca, a.s., bili tako pogumni in neustrašni, da jim je sovražnik postal nepomemben.
Po tem, ko so predstavljeni zgornji razlogi za zmago, Allah z enim ajetom poudarja pet lastnosti oziroma načel, ki jih mora spoštovati vsaka generacija muslimanov, če želi zmagovati:
– pogum,
– spominjanje Allaha,
– pokoravanje Allahu in Poslancu, a.s.,
– izogibanje razpravam in prepirom, da ne bi človek ostal brez bojevniškega žara,
– potrpežljivost in vztrajnost.
Za te lastnosti so si prizadevali prijatelji Poslanca, a.s., in vsi, ki so mu sledili. Tako je Omer b. Hatab sporočil svoji vojski, ki se je borila proti Perzijcem, naj se izogibajo neubogljivosti svojemu Stvarniku. Svojim ljudem je povedal, da se ne boji Perzijcev tako zelo, kakor se boji, da kdo od njegovih vojakov ne bi grešil, saj bi se v tem primeru enačili z neverniki. Verniki bi kot manj številni in v slabši vojaški opremi gotovo doživeli poraz.
Sura Et-tewba se začenja brez bismile (besede, s katerimi muslimani začenjajo vsako dobro delo). Razlagalci Kur’ana menijo, da je razlog za to dejstvo, da bismila ni objavljena med surama El-Enfal in Et-Tewba. Mogoče se modrost te izpustitve skriva v besedah, ki jih je izgovoril Alija Ibn Abasu, ko ga je ta vprašal, zakaj je bismila izpuščena. Alija mu je odgovoril: ”Zato, ker je bismila varnost in milost, ta sura pa govori o boju. V njej ni varnosti.”
Po mnenju nekaterih razlagalcev Kur’ana je objavljena 15 let pred smrtjo Poslanca, a.s., ki ravno s to suro opozarja na nezanesljive lastnosti malikovalcev, ki se ne držijo dogovorov o nenapadanju in premirju, ki so pripravljeni kršiti vse obljube, ki gredo čez vse meje.
V svojem Tefsiru Mahmud Šeltut podrobno opisuje povode objavljanja prvih 40 ajetov sure Et-Tawba: ”Ko je nastopil dan tervije (8. zul hidždže, 9. po hidžri), je Ebu Bekr predaval v spremstvu vodje hadžijev (romarjev), ki jih je spoznal na romanju in jim govoril, kako naj opravijo obrede romanja. Prvi dan bajrama je Alija po navodilih Ebu Bekra na kraju, kjer se mečejo kamenčki na Akabi, rekel: ‘O, ljudje, jaz sem odposlanec našega Poslanca, a.s.!’ Prisotni so vprašali: ‘Čemu?’ Alija je takrat zrecitiral trideset ali štirideset ajetov začetka sure Et-Tewba in potem dodal: ‘Dobil sem ukaz, da vam moram prenesti štiri stvari:
– v džennet (raj) ne bo šel nevernik,
– po tem letu mnogobožci ne bodo hodili na romanje,
– mnogobožci ne bodo opravljali tavaf (obhod okrog Kabe) brez obleke,
– kdor ima sklenjen dogovor s Poslancem, a.s., ta dogovor velja do izteka roka!”
Z izgovarjanjem teh ajetov s strani Alije in s pozivanjem ljudi je objavljena zadnja beseda islama na tem polotoku in zaključeno je razčiščevanje med mnogoboštvom in pravim verovanjem.
V desetem džuzu islamska ulema (učenjaki) na osnovi ajetov, ki obravnavajo lastnosti dogovora, zagovarja stališče, da je pravica družbe, da je seznanjena s sklepanjem določenih dogovorov; s tem dogovorom morajo soglašati vsi, ki so imeli vpogled vanj. Ko je dogovor sklenjen, se mora spoštovati.