V tem džuzu se nahajajo ajeti iz sur Ali-Imran (skupaj 108 ajetov, od 92. do zadnjega 200. ajeta) in prvih 23 ajetov sure En-Nisa. Sura Ali-Imran skupaj s surami El-Bekare, En-Nisa in El-Maida spada med najdaljše medinske sure.
Ajeti sure Ali-Imran pozivajo na delitev imetja (tistega, ki nam največ pomeni), z enim ajetom Vzvišeni Allah poudarja, da se džennetska nagrada (nagrada raja) dosega z dajanjem v obilici in pomanjkanju, obvladovanjem besa in odpuščanju. V tretjem džuzu sura Ali-Iman vsebuje pet konkretnih ukazov vernikom, ki se začenjajo z nagovorom ”O, verniki!”. Ibn Mesud ta Božji klic ”O, verniki!” razlaga tako, da Ali-Imran vsebuje najlepše in najdražje občutke, s katerimi se opisujejo ljudje, občutke verovanja in zato ti ajeti morajo vzbuditi največje zanimanje pri verniku.
Univerzalni Allahovi ukazi vernikom, ki jih omenja ta sura, so:
– Nepokoravanje tistim, ki jim je razodeta Knjiga, zaradi bojazni da bi jih pokoravanje zavedlo v neverovanje.
– Iskrena bogaboječnost, vztrajanje v islamu do smrti ter enotnost v veri in pogubnost ločevanja.
– Dajanje prednosti vernikom pred neverniki pri izbiri prijateljev.
– Prepoved poslovanja z obrestmi in strogo pokoravanje Allahu in Poslancu, a.s.
– Prizadevanje za potrpežljivost, vztrajnost, pazljivost pred sovražniki in bogaboječnostjo.
Po mnenju azharskega (Univerza Al Azhar, Egipt) učenjaka in razlagalca Kur’ana, Mahmuta Šeltuta, vseh pet ukazov stremi k istemu cilju: koncentraciji islamskega sveta in njegovi zaščiti pred zunanjimi in notranjimi dejavniki, ki povzročajo njegovo slabljenje.
Tu bomo podrobneje predstavili komentar o prvem ukazu za vernike, da se ne pokoravajo tistim, ki jim je poslano Razodetje. Razlagalci Kur’ana pravijo, da je jud Šas ibn Kajs žalil muslimane in jim zavidal. Po tem ko je islam odstranil sovraštvo med ensarijskimi (Ensarije – prebivalci Medine) plemeni Evs in Hazredž, je bilo za Šasa težko sprevideti slogo in dobre medčloveške odnose teh dveh plemen. Koristil je priložnost, da sedi v njihovi družbi in jim prebira poezijo, ki je opisovala njihov nekdanji odnos. Tako je delal, dokler prisotni niso začeli vzklikati: ”Orožje, orožje!” Ko je Muhammed, a.s., izvedel za ta primer, se je odpravil v to družbo in jim rekel: ”Bi se radi vrnili v prejšnje stanje, kljub temu da sem jaz med vami, kljub temu da vam je Allah poslal islam in spoprijateljil vaša srca!” Tako so se umirile strasti in preprečen je prepir, vse skupaj pa je bil povod za objavo citiranih ajetov.
Mahmud Šeltut razlaga Šasa b. Kajsa za nepomembnega v odnosu do današnje moči političnih in ekonomskih centrov, ki s svojo propagando slabijo muslimane in njihovo skupnost. Tako Šeltut v svojem razlaganju Kur’ana pravi: ”Šas predstavlja različne države, ki imajo moč, oblast, znanje, prebrisanost, kar privlači muslimane vseh islamskih držav. Vsi pozdravljajo lastnosti prvega Šasa, z lastnostmi uničevanja islama, uničevanja ljudi, ki mu sledijo, spodbujanja sovraštva, katerega požar je Allah že pogasil. Vsi pozdravljajo sovraštvo med muslimani in spodbujanje prepirov ter nesoglasij, zato so muslimane prikazali kot nosilce ver, ki so se razpršile, ki prezirajo drug drugega, spletkarijo drug proti drugemu, mislijo grdo drug o drugem. Muslimane so prikazali kot vernike, ki so se razpršili v različne narode in skupine, tako da je vsaka stran zadovoljna s tistim, kar izpoveduje.”
Sura En-Nisa (Ženske) je medinskega porekla. Takšno ime je dobila, ker se mnogi deli te sure ukvarjajo s pravicami žensk in z različnimi vprašanji iz družinskega življenja. Osrednja tema so načela, pravila dedovanja, prepoved porok med sorodniki, zakonski odnosi ipd. S temi predpisi o ženski in družinskem življenju je Allah hotel človeštvu zagotoviti notranjo stabilnost. Temelj te stabilnosti je častnost in poštenost družine ter sloga med njenimi člani. Od Ibn Abbasa se prenaša, da je Poslanec, a.s., rekel: ”Najboljši od vas je tisti, ki je najboljši do svoje družine. Tudi jaz sem najboljši do svoje družine.”
Zavrača se tudi praksa iz predislamskega obdobja, ko je bilo ženskam storjeno veliko število krivic. Tako se ob pozivanju na vest in prepričanost vernika točno določa in precizira procedura v zvezi z ločitvijo; kako in pod kakšnimi pogoji se lahko moški loči od ženske. Vzvišeni je pojasnil, kaj so obveznosti in pravice ženske, opozoril je na prepoved porok brez soglasja ženske in preprečil, da se poročajo s tistimi, ki želijo samo njihovo premoženje. Tretji ajet sure En-Nisa Muhammed Asad razlaga tako: ”Dovoljenje za poroko z več ženami (največ štiri) je omejeno s pogojem ‘če se bojite, da ne bi mogli biti do vseh enakopravni, potem se poročite samo z eno’, torej je takšno mnogoženstvo mogoče samo v izrednih primerih in na podlagi izrednih okoliščin.”