Tretji džuz se začne z 253. ajetom (stavkom) sure (poglavja) El-Bekare in se konča z 91. ajetom sure Ali Imran. Na zadnjih sedmih straneh najdaljše in vsebinsko najobsežnejše sure v Kur’anu, sure El Bekare, v kateri se govori o porabi sredstev na Allahovi poti, o obrestih in kupoprodaji, o metodah dokazovanja dolga ipd., je povzeta vsebina tega džuza.
Značilnost Kur’anskega besedila je spreminjanje in prepletanje tem, ki kot ponikalnica na enem mestu ponikne, na drugem pa izvira z novimi in drugačnimi pomeni.
Za Mahmuda Šeltuta, znanega egiptovskega alima (učenjaka, umrl je 1963), je bistvo sure El Bekare v 117. ajetu (ajet o dobrohotnosti in dobrodelnosti) v drugem džuzu, kjer sporočila in cilji razlagajo drug drugega in se dopolnjujejo skozi ves Kur’an, tako tudi v zadnji tretini sure El Bekare. Čeprav je razodeta v zgodnjem medinskem obdobju in poudarja oblikovanje skupnosti, odnos do judov v Medini ipd., je nekaj ajetov iz te sure (275–281) razodetih med zadnjimi. To je pred smrt poslanca Muhammeda, a.s, tako kot zadnji trije ajeti sure El Bekare, ki so razodeti na Mi’radžu (potovanje Muhammeda, a.s., v višje nebeške sfere) in kot taki sodijo med posebne darove Ummetu (človeštvu). Imam Ahmed navaja od Ebu Zerra, r.a., da je Allahov poslanec Muhammed, a.s., dejal: ”Zadnji del sure El Bekare sem dobil iz zakladnice pod Aršom (Božji prestol).”
Ibn Kesir beleži naslednji hadis v katerem je Muhammed, a.s., povedal: ”Ne obstaja hiša, v kateri bi po branju zadnjih dveh Kur’anskih ajetov sure El Bekare v njej ostal šejtan (sotona).”
Na prvi strani tretjega Kur’anskega džuza se nahaja najpomembnejši ajet v Kur’anu, Ajetu-l-Kursija. Obstajajo številni hadisi, ki govorijo o pomembnosti tega ajeta. Ibn Mesud, r.a., navaja, da je Allahov poslanec Muhammed, a.s., dejal: ”Kdor po vsakem namazu (molitvi) izrecitira Ajetu-l-Kursijo, ga samo smrt loči od dženneta.”
Pripovedovanja o Božjih poslancih in njihovih družinah (Adem (Adam), a.s., Ibrahim (Abraham), a.s.) ter o narodih (Musa (Mojzes), a.s., Sulejman (Solomon), a.s.) iz sure El Bekare v naslednji suri Ali Imran dobijo popolnoma novo dimenzijo. Ta sura, ki je v celoti razodeta v Medini, vsebuje pripoved o Merjemi (Mariji), materi Isaa (Jezus), a.s.,; o Isau, a.s.; Zekerijjahu, a.s., očetu Jahje, a.s. Vsi so pripadali Imranovemu rodu, zato je ta sura poimenovana Ali Imran ali Imranova družina.
O Kur’anskem spoštovanju do Isa, a.s., in njegove matere govori tudi sam podatek, da devetnajsta sura nosi naziv Merjem in tudi deli sure Ali Imran so posvečeni njej (kar ne velja za ostale ženske, npr. Amino (mati poslanca Muhammeda, a.s.) ali Hatidžo, r.a., in Fatimo, r.a. (žena in hči)).
Skozi pripovedovanje o Isa, a.s., Kur’an odpira vprašanje o krščanskem verovanju v božanske lastnosti Isaa, a.s. Sura Ali Imran eksplicitno kaže na to, da je Isa, a.s., poudarjal, da se je potrebno klanjati samo Allahu in je to edina prava pot. Koncept tewhida (Božje edinosti) vsebuje ne samo obračun s pogansko percepcijo sveta, temveč tudi repliko, ki je usmerjena k določenim prvotnim monoteističnim tradicijam (kot je tudi krščanstvo), zaradi deviacije v odnosu na avtentični tewhid. Omenjena Kur’anska replika se nanaša predvsem na kompleksno krščansko učenje o Božji prisotnosti na svetu, skozi dejanja in smrt “Božjega sina”, ki je obenem tudi bog. Kur’an je natančen: ”Bog nima sina, niti očeta, On je nadnaraven in vsi ljudje skupaj z Isa, a.s., so samo Njegovi služabniki.”
Treba je vedeti, da ima po islamski tradiciji in razumevanju Isa, a.s., popolnoma drugačno usodo od tiste, ki mu jo pripisuje Cerkev. On je Božji poslanec in ne Božji sin, na ta svet je prišel s posebno nalogo in vlogo, kakršno so imeli vsi poslanci. Ta naloga po učenju islama ni osvoboditev ljudi od “vzhodnega greha”, temveč poziv k svobodi in odgovornosti, ki jo prinaša službovanje enemu Bogu. Vsak človek je odgovoren samo za tisto, kar sam stori in nihče ne nosi bremena grehov drugih. Za razliko od krščanske, islamska terminologija ne pozna izraza ”odrešitve”. Človek se rodi brez greha, brez obremenitve s kakršnimikoli starševskimi grehi. Vsaka svoboda je individualna kot tudi vsaka odrešitev. Kur’an govori o Božji pravičnosti, ki je utemeljena na Njegovem apsolutnem znanju o vsakem posamezniku, čigar uspeh je odvisen od njega samega. Islamska eshatologija je slika o brezkončnih posameznih sodiščih, v katerih se pedantno sumirajo vsi ljudje. Nagrada ali kazen bosta dodeljeni na osnovi zaslug, na osnovi Božjega znanja o vsakem posamezniku.
Isa, a.s., je rojen brez očeta in tudi ni ubit ali razpet. Allah ga je povzdignil sebi. A 55. ajet sure Ali Imran ostaja nedorečen glede vprašanja o izginotju Isa, a.s. Ali je Isa, a.s., ubit in povzdignjen ali ni ubit?
”In dejal je Allah: ‘O Isa, tvojo dušo bom vzel k sebi, k sebi te bom povzdignil in te rešil pred neverniki in tvoje slednike bom povzdignil, da bodo nad neverniki, vse do Sodnega dne. Potem se boste vsi vrnili k meni in jaz vam bom razsodil o vaših sporih”.
(Ali Imran, 55)
Naveden ajet se lahko primerja s 42. ajetom sure Ez-Zumer, kjer se poudarja, da Allah, dž.š., ljudem med spanjem vzame dušo. Identičen glagol, teweffa (s katerim se prikazuje povzdigovanje Isa, a.s.), se uporablja tudi za osebo, ki je v spancu. Več od tega nam ni dano na znanje.