17. septembra smo, ura je nekaj pred polnočjo. Dežuje. Počasi se nabiramo na Zagrebški 47 v Mariboru, kjer se polnimo v dva avtobusa. Nedaleč od stavbe, v kateri domuje Islamska skupnost Maribor. Zaradi vremena in pozne ure je ozračje bolj mirno, potniki zasedajo svoje sedeže, a vseeno je čutiti nekaj tiste predpotovalne napetosti, vznemirjenja, pričakovanja.
Z društvom popotnikov Vagant in člani islamske skupnosti Maribor se odpravljamo na dvodnevni Bajramski izlet v Srebrenico. Datum ni naključno izbran. Smo v obdobju, ko se v islamski veri končuje mesec posta ramazan in bajram je tridnevno praznovanje nad vsestransko vzdržnostjo od sončnega vzhoda do zahoda, ki jo v tem času prakticirajo muslimani. (Ramazan predstavlja enega izmed petih stebrov islamske vere. Poleg njega mednje spadajo še pet molitev na dan, izpovedovanje vere, davek revnim in romanje v Meko. Ramazan se najpogosteje vošči: »Ramazan Šerif Mubarek Olsun«).
Na avtobusu nas pozdravijo neumorna vagantovka Cilka Vogrin, gospod Mensud Deleut ter imam Ibrahim Malanović, ki se ves čas našega potovanja pozorno trudijo organizirati stvari tako, da je nam čim lepše.
Odrinemo, v avtobusu počasi ugasnejo luči, sredi noči se počasi umirijo še zadnji glasovi, spimo oz. poskušamo spati.
Prva postojanka je v severovzhodni Bosni v bližini Srebrenika (že v tuzlanskem kantonu), kraja, kjer so, kot že ime pove, nekoč kopali srebro.
Naši organizatorji nas počasi prebudijo in nas povabijo k zajtrku v kavarni, ki se na naše veliko navdušenje imenuje Maribor. Maribor sredi Bosne, kdo bi si mislil.
Notri nas čaka obilen, krepek zajtrk.
Zunaj postojimo, se fotografiramo pred napisom Maribor in čas je za odhod.
Pridemo do Tuzle, vendar jo zaobidemo, saj bomo v njej prenočili šele zvečer. Pot nas vodi do glavnega cilja našega potovanja, Srebrenice.
Pot do tja je dolga 110 kilometrov, vozimo se skozi vasi, s hiš »vabijo« napisi: prodaje se kuća. Le tu in tam je kdo zunaj. Kot da še sedaj, po petnajstih letih, življenje tukaj ni prav zaživelo. Vsaj tako je videti.
Vse od Maribora pa do Srebrenice oz. Potočarov ne le enkrat pomislim, zakaj sploh oditi na kraj, kjer je bilo skoncetrirane (in je še) toliko bolečine, kjer so tla prepojena s krvjo. Po obisku razumem in sram me je, da sem sploh pomislila kaj takega. A treba je bilo najprej videti, občutiti, v živo doživeti.
Potočari
Potočari so pokopališče in glavni spomenik 8372 žrtvam genocida leta 1995. Od Srebrenice so oddaljeni 6 kilometrov, pred genocidom je tukaj živelo nekaj manj kot 5000 ljudi, 93 % Bošnjakov, ostalo večinoma Srbov. (Spominski center je leta 2003 odprl nekdanji ameriški predsednik Bill Clinton.)
Skoraj do koder seže oko, se širi polje ozkih belih nagrobnikov. Na vsakem je ime, letnica rojstva in smrti (pri vseh 1995) ter enak napis: I NE RECITE ZA ONE KOJI SU NA ALLAHOVOM PUTU POGINULI MRTVI SU, NE ONI SU ŽIVI, SAMO ŠTO VI TO NE OSJETITE.
Mi, prišleki, hodimo med gomilami, prebiramo imena žrtev po abecednem redu in ne moremo razumeti, da so bile iztrebljene cele rodbine…Sadik H., rojen 1982…koliko je bil star? 13 let.
Čez nekaj časa se zberemo na osrednjem delu pokopališča. Naš imam Ibrahim Malanović izvede kratko molitev s pesmijo, nato nam predstavi gostitelja, temnolasega mladeniča, ki začne z vso silnostjo in gostoto misli podoživljati dogodke, ki jih pred nami niza kot gola zgodovinska dejstva, a kasneje izvemo, da iz njega vrejo tudi zelo osebni spomini, od katerih ni in ne bo pozabljen niti gram…med pokolom leta 1995 je izgubil brata dvojčka in očeta. Kakšna moč, kljub ranam ostati trden in močan…in skozi njegove zadnje besede, ko z nami deli zgodbo Srebrenice, ki smo jo mi spremljali le preko TV zaslonov, dojamem smisel obiska: »Veseli smo, da ste prišli. Prosimo, povejte še drugim zgodbo o Srebrenici, povejte jim, naj pridejo sem. Srebrenica nikoli ne sme biti pozabljena. Mora biti opomin vsem na svetu, da se kaj takega ne sme nikoli več ponoviti«.
Obiščemo spominsko sobo s fotografijami izkopanih žrtev, nato si v hali (nekoč centru ZN, kamor se je zateklo več tisoč žensk, otrok in ostarelih) ogledamo odlomke filma, ki je obkrožil svet. Najbrž ga ni, ki ne bi med ogledom v očeh začutil solze.
Pomislim, da se vsakdo, kdor obišče Srebrenico oz. Potočare, če ne prej, pa takrat zave nedojemljive razsežnosti človekove krutosti, podivjanosti. Kot človek se lahko identificira z nemočjo in brezizhodnostjo bosanskega prebivalstva v tistih dneh in s seboj domov za vse večne čase odnese košček njihove bolečine. In to je smisel obiska Srebrenice, kamor se ne nehajo zgrinjati množice muslimanov, katoličanov, ateistov in ljudi vsakršnih veroizpovedi, ki na skupni imenovalec postavljajo zgolj en pojem: človek.
(Na tem mestu je treba spomniti na vsaj nekaj osnovnih dejstev:
Srebrenico so Združeni narodi leta 1993 razglasili za varovano območje, v katerem ne sme priti do napadov z orožjem ali do kakršnegakoli nasilja do tamkajšnjega prebivalstva. Vendar ne z razglasom ne vojakom UNPROFOR-ja ne obema sprtima stranema tega področja ni uspelo zadržati zaščitenega. Leta 1995, ko je bila enklava Srebrenica že popolnoma obkoljena, je do vasi prihajalo vse manj konvojev hrane, zdravil in goriva. V začetku julija 1995 ljudje že umirajo od lakote.
Ofenziva na Srebrenico se je začela 6. julija 1995, nizozemski general Thomas Karremans pokliče zračne sile NATA, ki 11. julija vržejo nekaj bomb na srbske tanke, vendar srbska vojska zagrozi, da bo ubila zajete nizozemske vojake in granatirala bazo Združenih narodov v Potočarih. Tja se do večera zateče okoli 30.000 Bošnjakov, vendar za vse ni prostora v bazi Združenih narodov, ostali poiščejo zavetje v bližnjih tovarnah in na poljih.
12. julija se med prestrašeno, utrujeno, lačno prebivalstvo pomešajo srbski vojaki, ki začnejo ločevati fante in moške med 12 in 77 letom od svojih družin. Starostna meja je zgolj formalna. Milosti niso našli niti mlajši (dojenčki) niti starejši od teh let. Nalagajo jih na kamione in nikoli več se ne vrnejo živi. Zrak parajo streli in kriki.
Okoli 15.000 moških se odloči, da poskusi prebiti obroč in skozi gozd pobegniti do Tuzle. Večina jih pade v roke srbskim vojakom in skupaj z moškimi, ki so jih že prej ločili od družin, so žrtve masovnih usmrtitev. V masovnih grobnicah. Da bi prekrili svoja grozodejstva, so srbski vojaki posmrtne ostanke prekopavali in jih pomešali, tako da je identifikacija žrtev še danes zelo otežena Prav tako še niso končana izkopavanja trupel iz masovnih grobnic. Končano je pa eno: Pokol julija 1995 se pojmuje kot eden največjih masakrov v Evropi od 2. svetovne vojne in je eden najgrozovitejših dogodkov v sodobni evropski zgodovini.
(Srbski parlament je konec marca letos z deklaracijo obsodil zločin nad Bošnjaki v Srebrenici. Sprejetje deklaracije je od Beograda pred tremi leti zahtevalo Meddržavno sodišče v Haagu, ki je poboj s strani enot bosanskih Srbov takrat označilo za genocid. Toda srbska deklaracija besede genocid ne vsebuje, ampak izraža sožalje in opravičilo družinam žrtev zaradi vsega, kar ni bilo storjeno, da bi to tragedijo preprečili.)
Po obisku Potočarov se zapeljemo še do Srebrenice, mesteca, nad katerim se dvigajo visoki hribi in pečine (kako simbolično!) in ponovno…le tu in tam kak človek na spregled.
Vrnemo se v Tuzlo, kjer nas v hotelu Tuzla čaka velika restavracija, prijazni natakarji in odlična večerja. V sobah se preoblečemo in že nas zunaj sprejme prijetna vodička Šeila in z njo se odpravimo po tuzlanskih ulicah. Še pred tem nas v dobro voljo spravi z znamenito zgodbo o kozi, ki jo je molzla cela Tuzla.
Prijetno mesto je, Šeila nam razlaga o stavbah, o županu, prispemo do čudovitega parka, kjer mladi na klopci igrajo na kitaro in prepevajo, nad njimi pa se pne hrib z grobovi. Grobovi sredi parka? Nič nenavadnega za Tuzlo, nič nenavadnega za Bosno.
Leta 1995 med obhajanjem 25. maja, praznika upov, bratstva in enotnosti – Dneva mladosti – je na osrednji trg v mestu (priljubljeno zbirališče mladih – Kapija) treščila granata in pobila 71 ljudi, več kot 100 je bilo ranjenih.
Še enkrat: »… naj njihova smrt ne bo zaman. Pamtite i opominjite, da se nikad ne zaboravi …« Šeila tega ne reče, ampak je čutiti iz njenega zadržanega nastopa.
Vrnemo se v mesto, večina jih odide proti hotelu, trojica v sestavi Jan, Gregor in jaz pa se podamo še v tuzlansko noč, doživimo koncert neke priljubljene bosanske skupine na odprtem, nato pa zaidemo še v kletni nočni lokal, kjer nastopa mlada skupina s pevko in bobnarko…in že se med nami in domačini stkejo tudi prvi stiki, nič več in nič manj kot polni neke naklonjenosti, želje po druženju…«od kod ste, iz Slovenije…a, iz Slovenije, pa kaj pijete….«
Kot se spodobi večer (ki je že jutro) zaključimo s slastnim hamburgerjem, ki traja eno uro, kolikor traja naša debata z lastnikom lokala…zgovornim Tuzelčanom, ki čisto na koncu opogumljen reče… «pa da ti meni daš priliku za ovakav lokal u Sloveniji« …
19. september
Naslednje jutro se zapeljemo še do (preverjeno) slanega jezera sredi Tuzle, zavidamo jim neke vrste naravno-umetno kopališče, uh, da bi kaj takega imeli v Mariboru.
Povzpnemo se še na brzice, se fotografiramo in naša Tuzla se približuje koncu.
A ne še naše potovanje. Čaka nas še Gradačac s kulo. Zgovorni vodič nam pove vse, kar ve in še ni konca. Tudi o agresorskem vlaku, ki ga je domačinom uspelo s silo ustaviti. Prispemo do Gradačca, povznemo se na kulo, kjer nas, ob ravno pravem času, spet čaka slastno kosilo z baklavo za posladek.
Nazaj grede smo vsi povabljeni, da prisostvujemo obredu muslimanske molitve v džamiji, ki ga bo vodil imam Ibrahim Malanović. Sezujemo se pred džamijo, vstopimo, rahlo negotovi, polni radovednosti in spoštovanja.
Obred je za naše oči zelo zanimiv, z enakomernim gibanjem in izgovarjanjem arabskih besedil. Zadržujemo sapo, da ne bi motili.
Po obredu nam imam prijazno razloži, na čem temelji islamska vera. Ljubezen, krepitev medsebojnega spoštovanja, molitev. Vsi smo božji otroci. Enako kot v krščanstvu.
To je vse. To je bila naša Bosna. Košček Bosne, ki nas je gostila, ki smo jo odnesli s seboj.
Na poti nazaj še ne vemo, da nas čaka poplavljena Slovenija. Maribor jo je dobro odnesel. Tako kot Slovenija med vojno. Poslovimo se v Mariboru z željo in obljubo, da se ponovno snidemo. Na kakšnem drugem Vagantovem potovanju v sodelovanju z Islamsko skupnostjo.
Vtisi nekaterih potnikov:
Šefika Mujezinovič, predsednica islamske skupnosti žena Kevser
To je že naš tretji izlet po BiH…Tokratni je bil namenjen predvsem obisku Sebrenice. Če nekomu to poveš, težko dojame, to mora osebno sam doživet. Apeliram, da kdor ima možnost, naj gre tja, še posebej pa da s tem spodbudo vsem preživelim.
Gorazd Sancin, sodnik, Maribor:
Veliko Bosne sem že prepotoval, še v prejšnjih časih, v tem delu Bosne še nisem bil. Sicer potujem z Vagantom redno na te balkanske izlete. Vtisi so odlični… Po eni strani odlična organizacija, po drugi pa seveda zelo zanimive stvari, ki smo jih videli.
Srebrenica seveda prizadene, vsekakor bom svoje vtise po prihodu domov delil še s kom. Srebrenica je v republiki Srbski, še pred leti so Srbi onemogočali dostop do tja, kljub temu, da je že bilo konec vojne. Mislim, da se bodo ljudje iz solidarnosti odločali za obisk, vendar kakšnega navala naših ljudi ne bo.
Ibrahim Talič- zvani Tale, varilec
Prvič sem na takšnem izletu, odločil sem se iti zaradi Srebrenice…tu še nisem bil, jaz sem sicer iz druge strani Bosne, malega mesta Ključ, drugače živim v Mariboru že skoraj 30 let.
Vtisi z našega izleta so takšni, da me še zdaj trebuh boli.
Presenetila me je Tuzla, imam veliko sodelavcev od tam.
Gregor Lešnjak, študent
Ta izlet mi je bil zelo všeč in mi ni žal da sem se ga udeležil. Dejstvo, da smo si ogledali prizorišče največjega množičnega poboja po 2.S.V. v družbi ljudi, ki so to doživeli, pa nam je omogočilo, da smo to doživeli na nek prav poseben način, dosti globlje kot bi drugače.