Mesec ramazan v družine prinese poseben ritem, več miru in zavedanja. Post nas uči potrpežljivosti, samodiscipline in sočutja. Ko se otrok prvič sreča s postom, to zanj ni obveznost. Post je za otroka vrednota, ki jo postopno odkriva in ponotranja. Ramazan tako postane priložnost za pogovor o tem, kaj pomeni živeti odgovorno, hvaležno in z mislijo na druge.
Post pomeni, da se od zore do sončnega zahoda vzdržimo hrane in pijače. Vendar njegov smisel presega telesno odpoved. Človeka usmeri k razmisleku o lastnih dejanjih, besedah in mislih. V času, ko občutimo lakoto in žejo, lažje razumemo ljudi, ki nimajo enakih možnosti in živijo v pomanjkanju. Otrokom želimo približati prav to razsežnost posta. Želimo si, da bi znali opaziti stisko drugega in razvijati hvaležnost za to, kar imajo. Tako so otroci na dobri poti, da začnejo ceniti toplino doma ter polno mizo, ki je za številne samoumevna.
Starejši otroci se pogosto odločijo, da se bodo postili ves mesec. Lakoto in žejo občutijo, vendar v tem vidijo tudi duhovno moč. Veselijo se trenutka iftarja, ko se družina zbere ob skupnem obroku, še globlje pa jih nagovarja obljuba nagrade pri Bogu. Poslanec Muhammed, a. s., je rekel, da ima tisti, ki se posti, dve radosti. Eno čuti ob prekinitvi posta, drugi se nadeja ob srečanju s svojim Gospodarjem. Otroci, ki odraščajo v islamskih vrednotah, ta pomen razumejo in ga sprejemajo z (za)upanjem. Prav zato naporne trenutke lažje premagajo.
Pri mlajših otrocih, zlasti v prvi triadi osnovne šole, se starši odločajo zelo premišljeno. Svojega otroka najbolje poznajo in presodijo, kaj otrok zmore brez posledic za zdravje in učenje. Če se zmore postiti in pri tem ohranja zbranost, sodelovanje ter veselje do dela, odločitev ne predstavlja težave. Vedno pa moramo ohraniti jasno zavest, da šola nosi pomembno mesto v otrokovem življenju. Znanje odpira poglede ter širi obzorja in pomaga razumeti tudi verske vsebine. Otrok z učenjem raste kot osebnost in kot vernik.
Post zato nikoli ne sme postati izgovor za slabše opravljeno delo. Vsak učenec ima svoje šolske obveznosti in merila za ocenjevanje veljajo za vse enako. Otrok naj se ne sklicuje na post, kadar ne izpolni naloge ali ne pokaže znanja. Ramazan naj pouk obogati z dodatno zrelostjo in notranjo močjo. Če otrok čuti, da mu primanjkuje energije, naj poišče podporo doma in v dogovoru s starši prilagodi svojo odločitev. Odgovornost do šole ostaja njegova dolžnost, tako kot skrbno uveljavlja svoje pravice.
Otroci se odnosa do posta učijo predvsem z zgledom. Strokovnjaki pogosto poudarjajo, da otroci posnemajo dejanja staršev veliko prej, kot sledijo njihovim besedam. Ko vidijo starše, ki se z mirnostjo in spoštovanjem postijo, v njih dozoreva želja, da bi nekoč ravnali enako. Do takrat se lahko postijo del dneva, se odpovejo sladkarijam ali se posebej potrudijo pri lepem vedenju. S tem razvijajo samonadzor in vztrajnost.
Post pomeni tudi izogibanje slabim mislim, neprimernim besedam in nepremišljenim dejanjem. Otrok, ki še ni telesno pripravljen na celodnevno odpoved hrani in pijači, lahko kljub temu doživi globok pomen ramazana. Lahko se potrudi biti prijazen do sošolcev, pomagati doma, pokazati spoštovanje do učiteljev. Tako dobi občutek, da aktivno sodeluje v mesecu, ki ima poseben pomen zanj in njegovo družino.
Ramazan in šola se ne izključujeta. Lahko se dopolnjujeta, ko otrok razume, zakaj se posti, in ko odrasli skrbno spremljamo njegovo počutje ter napredek. Post naj otroku pomaga rasti v hvaležnosti, odgovornosti in sočutju. Če ga usmerimo tako, bo tudi šola postala prostor, kjer se duhovna izkušnja prepleta z znanjem in zorenjem.