Ramazan se najpogosteje opisuje kot mesec posta, odrekanja in povečane pobožnosti. A če pogledamo nekoliko globlje, lahko rečemo, da je ramazan tudi, ali celo predvsem, vaja pozornosti. Pozornosti do Boga, sebe in drugih. V svetu, ki je razdrobljen in nasičen z informacijami, je prav ta razsežnost ramazana morda ena njegovih najbolj aktualnih in potrebnih sporočil.
V islamski tradiciji post nikoli ni mišljen zgolj kot telesna disciplina. Kur’an post jasno poveže z razvijanjem bogaboječnosti (takva): »O, verniki! Predpisan vam je post, kakor je bil predpisan tistim pred vami, da bi bili bogaboječi« (El Bekare, 183). Takva pa ni strah v dobesednem pomenu besede, temveč zavestna pozornost do Boga, do lastnih dejanj in njihovega smisla. Gre za notranjo držo budnosti.
Klasični islamski misleci so to razsežnost posta večkrat poudarjali. Ebu Hamid El Gazali v svojem znamenitem delu Ihja ulumi din razlikuje med navadnim postom in postom izbranih. Prvi se nanaša predvsem na odpoved hrani in pijači, drugi pa vključuje tudi nadzor nad jezikom, pogledom, mislijo in srcem. Po Gazaliju je pravi smisel posta prav v urjenju notranje pozornosti. Človek se ne uči le, čemu se mora odpovedati, ampak predvsem, čemu mora posvetiti svojo zavest.
Podobno razmišlja tudi Tarik Ramadan, ki v knjigi In the Footsteps of my Prophet poudarja, da ramazan ni mesec pasivnega trpljenja, temveč aktiven proces samovzgoje. Post je po njegovem tudi orodje za preoblikovanje odnosa do časa, telesa, želja in drugih ljudi. Ravno v tem smislu lahko govorimo o ramazanu kot o šoli pozornosti.
Učimo se opazovati svoje navade, impulze in avtomatizme in se nanje ne odzivati vedno samoumevno.
Ta vidik je presenetljivo blizu sodobnim razpravam o čuječnosti (mindfulness), kot jih najdemo v širšem kontekstu sodobne psihologije. A pomembna razlika je v tem, da ramazanska pozornost ni usmerjena le vase. Je relacijska in vključuje Boga, skupnost in etično odgovornost do sveta. Post nas uči biti prisoten in odgovoren. Če se postiš, moliš ali meditiraš in si “prisoten”, a si obenem nepravičen, grob in brezbrižen do ljudi, potem nekaj bistvenega manjka.
Ramazan naj bi to notranjo pozornost prevedel v etično držo, kar pomeni več potrpežljivosti, samonadzora, solidarnosti, odgovornosti.
Ramazan torej ni le čas, ko nečesa ne počnemo, ampak čas, ko se učimo stvari početi drugače. Drugače jesti, drugače govoriti, drugače poslušati in drugače razmišljati. To je čas, ko se vsakdanji avtomatizem prekine in se odpre prostor za (samo)refleksijo, zakaj nekaj počnem, komu s tem služim in kakšne posledice imajo moja dejanja?
V tem smislu je ramazan lahko tudi družbena vaja pozornosti. Post nas ne usmerja stran od sveta, ampak nas uči bolj občutljivega bivanja v njem. Solidarnost z lačnimi, večja skrb za skupnost in večja potrpežljivost v odnosih niso le stranski učinki posta, ampak njegov etični cilj.
Morda je prav zato ramazan vsako leto znova aktualen. Ne ponuja samo pobega iz sodobnega sveta, ampak ponuja redko priložnost za zavestno upočasnitev in za vprašanje, kaj v našem življenju zares šteje.
Ela Porić