Organizatorji spominskega programa 8372 živih spominov so s slovesnostjo v veliki dvorani Muslimanskega kulturnega centra Ljubljana odprli razstavo, ki v središče postavlja pričevanja ljudi, ki so preživeli genocid v Srebrenici in danes živijo v Sloveniji. Govorci iz Slovenije in Bosne in Hercegovine so opozorili na pomen dogodkov, ki ohranjajo spomin na tragične dogodke.
Kot je izpostavil mufti Islamske skupnosti v Republiki Sloveniji mag. Nevzet Porić, je razstava nastala »tudi zato, ker v družbi, zlasti med mladimi, opažamo vse večje nepoznavanje tega, kar se je pred tremi desetletji zgodilo le nekaj sto kilometrov od nas. To je za nas alarm, pa tudi zaveza: da moramo več govoriti, več učiti, več razlagati. Da Srebrenica ne postane le oddaljen, pozabljen kraj – ampak jasen simbol, ki govori o tem, kam vodijo sovraštvo, brezbrižnost in tišina.«
Slovenija je po njegovih besedah bila in ostaja na strani resnice. »Na strani žrtev. In na strani tistih, ki se trudijo, da bi spomin ostal živ. Tudi v času, ko se spet krepijo glasovi, ki želijo resnico zanikati, jo izkriviti ali potisniti v pozabo. Naša dolžnost je, da tem poskusom nasprotujemo – z znanjem, s sočutjem in s spoštovanjem do dostojanstva žrtev.«
Razstava je po besedah muftija izjemno aktualna in izpostavlja vprašanje, kakšen svet želimo pustiti prihodnjim generacijam. »Je to svet, ki se uči iz preteklosti, ali svet, ki ponavlja iste napake?«
Razstava, ki je bila prvotno predvidena v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije, je vzbudila zanimanje širše javnosti. Edini razlog za preselitev razstave je bil končni predlog muzeja, da se izpusti prvi del uvodnega panoja. Izpuščanje uvodnega konteksta nikakor ne more biti del uveljavljenih muzeoloških načel in strokovnih postopkov. Preselitev razstave v prostore Muslimanskega kulturnega centra je bila po besedah organizatorjev nujna, saj predstavitev genocida ne sme biti podvržena kompromisom in poskusom omilitve posameznih dejanj.
Na to je opozoril tudi direktor Znanstveno raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti dr. Oto Luthar. »Žal je zgodovina polna podobnih zločinov, vse več pa je tudi fleksibilne interpretacije o tem, kaj se je zgodilo. Polna je primerov prikrivanja, zanikanja ali izkrivljanja resnice. Pri tem ne gre vedno za popolno zanikanje in potvorbe, temveč za t. i. bele laži.«
Reinterpretacija dogajanja v Srebrenici in okolici je po njegovem mnenju zmes obojega, »v najboljšem primeru pa smo priča t. i. sanitaciji genocida. Sanitaciji, ki temelji na poskusu porazdelitve krivde. Češ na obeh straneh so bili storilci in žrtve, med slednjimi žal največ civilistov. Čeprav je v časih vojne oboje načeloma res, ostaja neizpodbitno dejstvo, kdo je napadel in kdo se je branil in tako kot v primeru Srebrenice lahkoverno zaupal mednarodni skupnosti z Združenimi narodi na čelu. In to lahkovernost plačal z življenjem.« In prav to bi, tako dr. Luthar, morali vedeti tudi v Muzeju novejše in sodobne zgodovine. Predvsem pa bi morali vedeti, da je vsak, še tako minimalen, poskus relativizacije genocida nedopusten. S strani kogarkoli. Še najmanj s strani poklicnih zgodovinark in zgodovinarjev.
»S strani ljudi, ki poznajo razliko med politiko preteklosti in zgodovinopisjem in bi se zato morali na daleč izogibati vsaki obliki para-zgodovinarskega kiča, ki ga že desetletje proizvajajo nekateri neetični politiki in njihovi sopotniki. Ljudje, ki stavijo na radikalno prepisovanje zgodovine in zaradi katerih so resnične žrtve obsojene na dvojno uničenje, najprej kot žrtve vsakokratnih storilcev, v tem primeru JNA in srbskih paravojaških sil, in drugič kot žrtve revizionističnega potvarjanja preteklosti.
Še posebej pa bi morali biti pazljivi takrat, ko z dopuščanjem potvarjanja travmatične preteklosti ne potvarjajo samo naše, lokalne zgodovine, temveč s predpisovanjem “prave” interpretacije “zgodovinskih dejstev” posegajo v preteklost drugih.«
Dva od 15 pričevalcev, katerih izpovedi so umeščene na razstavo, govorita o grozodejstvih, ki so bila izvršena v Prijedoru in okolici skoraj tri leta pred genocidom v Srebrenici. Njuni pričevanji dokazujeta, da so bili dogodki julija 1995 tragičen vrh genocidne politike, ki se je začela dolgo pred tem. Na to je v svojem govoru opozoril tudi častni gost odprtja, dolgoletni raziskovalec zločinov nad Bošnjaki Amor Mašović in nekdanji predsednik komisije za iskanje pogrešanih oseb v vojni v Bosni in Hercegovini.
»Razstava je osredotočena na pričevanje preživelih genocida v Srebrenici in genocida v Prijedoru. In če kdo od vas ob tem misli, da sem se zmotil, ko govorim o genocidu v Prijedoru, vam zagotavljam, da se nisem. S sodnimi odločbami mednarodnega sodišča za vojne zločine v nekdanji Jugoslaviji dokazan genocid v Srebrenici julija 1995 je bil načrtovan, organiziran in izvršen od začetka agresije na Bosno in Hercegovino.« Mašović je izpostavil več sodnih odločb, ki so dokazale najhujše zločine zoper človeštvo in se nanašajo na dogodke v Prijedoru in okolici ter druge kraje v Bosni in Hercegovini.
Mašović je dejal, da je pričujoča razstava »velik prispevek prijateljske Slovenije k utrjevanju kulture spominjanja naše polpretekle in v mnogočem skupne preteklosti. Ohranimo to skupno zavezo in sočasno razkrivanje kulture nekaznovanja, minimaliziranja, zanikanja in v zadnjem obdobju celo poveličevanja genocida in drugih zločinov zoper človeštvo.« K temu, tako Mašović, poziva tudi lani in na pobudo Slovenije sprejeta resolucija Združenih narodov o genocidu v Srebrenici. K temu poziva tudi naša vest, je poudaril govorec in svoj nagovor sklenil mislijo enega od tistih, ki so preživelih holokavst. »Moj strah pred pozabo je mnogo večji kot strah zaradi vsega, česar sem se prisiljen spominjati.«
Amra Begić Fazlič, namestnica direktorja Spominskega centra Srebrenica je razstavo v Ljubljani označila za »majhen, a močan korak v procesu izgradnje kolektivne zavesti o genocidu v Srebrenici. Motivira nas, da se spominjamo preteklosti in da se borimo za svet brez nasilja in sovraštva«.
Ko govorimo o raziskovanju zločinov, razvoju izobraževalnih dejavnosti in številnih drugih aktivnostih, je Spominski center Srebrenica v zadnjih petih letih doživel polno preobrazbo in postal prepoznavno središče na področju muzealstva in zgodovinske stroke. Sodelujemo s številnimi najpomembnejšimi tovrstnimi ustanovami iz vsega sveta in tudi s pomočjo številnih partnerjev smo uspeli postati ustanova, ki v ničemer ne zaostaja za največjimi spominskimi centri v razvitem svetu. Napovedala je pripravo treh obsežnih razstav, ki bodo obeležile tri desetletja od genocida v Srebrenici.
»Resolucija Združenih narodov o genocidu v Srebrenici izpostavlja vlogo izobraževalnih ustanov v boju zoper zanikanje genocida, zato spominski center vzpostavlja nabor orodij, ki bodo pedagogom in drugim delavcem v sistemu izobraževanja pomagala pojasnjevati najtežje zločine zoper človeštvo in jim olajšati približevanje teh vsebin mladim ne le v Bosni in Hercegovini, pač pa tudi drugod po svetu.«
Vsi govorci so izpostavili hvaležnost pričevalcem, ki so zmogli pogum in odločenost, da z javnostjo delijo najtežje spomine. Kot je izpostavil mufti Porić, obujanje takih spominov boli. »To je korak, ki zahteva pogum in veliko srce. Hvala vam, ker ste v svojo bolečino spustili tudi nas.«
V okviru razstave bodo organizirana tri javna vodstva, 13. aprila, 18. maja in 15. junija, vsakič ob 11. uri.
Prav tako bosta v okviru razstave organizirana tudi dva pogovorna večera. Na prvem, ki bo 23. aprila ob 18. uri, se bo o soočanju z zanikanjem genocida z dr. Jasminko Dedić in dr. Darjo Zaviršek pogovarjal novinar Uroš Škerl Kramberger. Na drugem, 13. maja ob 18. uri, pa se bo o razmerah v Bosni 30 let po genocidu s pravnim strokovnjakom dr. Matjažem Nahtigalom pogovarjala Anuša Gaši.
Spominski program 8372 živih spominov se je začel že januarja in obsega številne razstave, pogovore in druge dogodke. Sklenil se bo 9. julija s spominsko slovesnostjo na ploščadi pred ljubljansko džamijo. Slavnostna govornica bo predsednica Republike Slovenije Nataša Pirc Musar.
