Bajram je najpomembnejši muslimanski praznik, ki nastopi ob zaključku meseca ramazana, meseca posta. To je čas, ko se muslimani veselijo in praznujejo zmago nad samim seboj, saj post predstavlja najzahtevnejšo preizkušnjo, ki vključuje premagovanje telesnih in duhovnih potreb. Bajram traja tri dni, njegov pomen sega globoko v verske in kulturološke sfere, ki se prepletata in oblikujeta celovito praznovanje. Verski vidik bajrama je tisti, ki daje praznovanju globlji in resnični pomen. Tisti, ki iz različnih razlogov ne prakticirajo posta in se le pridružijo praznovanju, izgubijo najpomembnejši segment: zmago nad seboj, ki je glavni razlog za praznovanje.
Post kot temelj ramazana zahteva od vernikov, da premagajo svoje telesne in duhovne potrebe, da nadzorujejo svoj ego in se spopadejo z lastnimi šibkostmi. To ni le telesno odrekanje, ampak globoka duhovna vaja, ki vključuje obvladovanje strasti in želja. Zmaga nad tem je izjemno pomemben dosežek, saj pomeni preoblikovanje notranjih lastnosti, ki nas približajo Bogu. Bajram je torej praznik, ki pomeni zmago ne le nad lastnimi potrebami, temveč tudi nad negativnimi lastnostmi. Verjetno ni težje stvari, kot je obvladati lastne želje in strasti, zato ta zmaga pomeni dosego duhovne čistosti in zmožnost razvijanja večje potrpežljivosti, sočutja in humanitarnega čuta.
Bajram torej ni zgolj praznik, temveč globoko doživetje osebne duhovne rasti, ki ga je mogoče doživeti le, če smo med ramazanom uspeli premagati lastne omejitve. Tisti, ki niso prakticirali posta, nimajo tega globokega občutka zmage, saj ni bilo duhovne preizkušnje, ki bi jih usmerila na ta posebni dan. Zato je verska dimenzija bajrama tista, ki vernikom omogoča izkusiti pravi pomen praznovanja.
Kulturološki vidik bajrama se prepleta z občutkom pripadnosti in skupnosti. Bajram ni zgolj verski praznik, ampak tudi priložnost za povezovanje, deljenje radosti in ljubezni z družino, prijatelji in širšo skupnostjo. Praznovanje bajrama tako postane simbol skupnega veselja, ki nas povezuje in utrjuje našo identiteto. V tem kontekstu je bajram pomemben tudi kot kulturni praznik, ki odraža vrednote skupnosti, solidarnosti in družinske povezanosti. Obdaritev, druženje, gostoljubnost in izkazovanje ljubezni do drugih so sestavni deli praznovanja, ki pa niso nadomestilo za versko preizkušnjo in jo zgolj uspešno dopolnjujejo. Kultura praznovanja nas spomni, da je bajram tudi čas, ko sta naš odnos do drugih in naše vedenje ključnega pomena. Obdaritve niso zgolj materialni darovi, temveč izraz osebnega spoštovanja in ljubezni.
Vendar pa se v današnjem času, ko je prisoten močan vpliv digitalizacije, pogosto pozabi na osebno noto. Čestitke so postale brezosebne, površne, saj jih pošiljamo prek različnih medijskih kanalov, brez pravega osebnega stika. To je zaskrbljujoče, saj bajram in tudi drugi prazniki zahtevajo pristno izražanje čestitk in želja. Pomembno je, da čestitke niso zgolj brezosebni napisi na sliki, temveč osebno izrečene besede, ki izražajo našo iskreno pozornost do drugih. Ne gre zgolj za poslano sporočilo “Bajram šerif mubarek olsun”, temveč za osebni stik in izraz spoštovanja, bodisi z živo besedo bodisi s telefonskim klicem.
Tradicionalno čestitamo z besedami “Bajram šerif mubarek olsun”, kar pomeni “Vesel in blagoslovljen bajram”. Odgovorimo z besedami “Allah razi olsun”, kar pomeni “Naj bo Allah zadovoljen s teboj”. Tako se zahvalimo za čestitko in izrazimo dobre želje. Vsi naši prijatelji, sosedi, sodelavci in vsi drugi, ki ne praznujejo bajrama, nam pa želijo čestitati, je povsem dovolj, da čestitajo na preprost in iskren način. Tudi če se omejijo na besede “Vesel bajram”, je to povsem sprejemljivo, saj sta pomembna namen in toplina. V tem duhu naj bo čestitka predvsem iskrena.
Bajram je tudi praznik, ki ga izražamo z videzom in prazničnim vedenjem. Priprava na bajram pomeni izbiro najlepših oblačil, ki ne predstavljajo le zunanjosti, ampak tudi naš notranji odnos do tega posebnega dne. Ni nujno, da so oblačila nova, pomembno je, da so to oblačila, ki smo jih skrbno izbrali za ta dan. Pri izbiri oblačil se poskusimo izogniti neprimernim oblačilom, predvsem naj pozornost temu posvetijo tisti, ki se udeležujejo bajramske molitve v džamiji, saj svetost prostora od nas zahteva, da se ustrezno vključimo v ta kontekst svetosti. Oblačilna pričakovanja veljajo za vse, tako za moške kot za ženske. Bajram je praznik dostojanstva in tudi z oblačili in obnašanjem ga ohranjamo.
V prazničnih dneh ne smemo pozabiti na otroke, ki pravzaprav najbolj potrebujejo spodbudo pri deljenju praznične radosti. Pomembno je, da ustvarimo praznično vzdušje, ki vključuje tudi otroke, saj jim tako omogočimo, da z igro, radostjo in darovi doživijo lepoto bajrama. V številnih delih Balkana je navada, da otrokom, posebej tistim najmlajšim, podarimo bajram banko, simbolično darilo v obliki skromnega denarnega zneska, ki je lahko lepa gesta, a še pomembneje je, da z lastnim zgledom otrokom pokažemo, kaj pomeni dostojanstveno praznovanje. Zgleden pristop odraslih je ključen, ko govorimo o učenju otrok o pomenu bajrama, saj jih skozi prakso učimo ne le o obdarovanju, ampak tudi o spoštovanju vere, tradicije in skupnosti.
To se posebej odraža v današnjem času, ko smo vedno bolj izpostavljeni različnim družbenim vplivom. Zato je pomembno, da otroke že od malih nog učimo vrednot, ki jih prinaša bajram – spoštovanja, solidarnosti, sočutja, potrpežljivosti in dostojanstva. To je praznik, ki nas povezuje in utrjuje v skupnih vrednotah, kot odrasli pa smo odgovorni, da otrokom pokažemo, kako pomembno je, da te vrednote živimo vsak dan. Ne pozabimo pa tudi na starejše, bolne in socialno šibke člane naše skupnosti.
V tej luči je pomembno tudi to, da se kot družba zavedamo, kako pomembno je spoštovanje drugih kultur in praznikov. Selma Skenderović, priznana mlada slovenska avtorica bošnjaških korenin, je v svojem knjižnem prvencu “Zakaj molčiš, Hava”, družbenokritičnem romanu o tujstvu in sprejemanju drugačnosti, izpostavila, kako je pogrešala, da bi ji sošolci ali učitelji čestitali bajram. To pove, kako pomembno je, da tudi v šolskem in širšem družbenem okolju prepoznamo praznovanja in navade drugih kultur ter s tem izkažemo spoštovanje do raznolikosti. Zato pozivamo pedagoške delavce na področju vzgoje in izobraževanja, da si prizadevajo za izkazovanje spoštovanja do praznikov, ki jih praznujejo otroci, tako da v učnem okolju ustvarijo prostor za razumevanje in priznanje teh posebnih trenutkov. Takšni majhni koraki so ključni za vključujočo in odprto družbo, kjer vsi, ne glede na pripadnost ali izvor, občutimo spoštovanje in razumevanje.
Ela Porić