Predvideno je bilo, da v petek, 13. marca 2020, vodi petkovo molitev v ljubljanski džamiji reisu-l-ulema 1993-2012 dr. Mustafa Cerić. Zaradi razglašene epidemije v Sloveniji je bila petkova molitev (džuma-namaz) odpovedana. V nadaljevanju si lahko preberete celotno besedilo hutbe.
LJUBLJANSKA HUTBA
Ljubljanska džamija
Redžeb 18, 1441 / marec 13, 2020
Mustafa Cerić, Ph.D
Reisu-l-ulema (1993-2012)
Hvala Bogu!
Samo od Boga pričakujemo pomoč, napotilo, rešitev in odpuščanje!
Mi verujemo v Boga!
Resnico o Bogu mi ne skrivamo!
Prinašamo resnico vsakomur, ki prikriva resnico o Bogu!
Mi pričamo, da ni boga razen Boga, Enega! Njemu ni nihče podoben in enak!
Mi pričamo, da je Muhammed Božji verovestnik in poslanec, ki ga je Vsemogočni Bog poslal z napotilom in vero resnice, vero svetlobe, vero nauka in vero modrosti po določenem zastoju pri pošiljanju poslancev, potem, ko je ostalo malo znanja o veri, potem, ko so se ljudje zgubili, po prekinitvi časa, potem, ko se je približala ura odgovornosti, po gotovosti edžela (določenega časa)!
Na Pravi poti je tisti, ki pristaja na pokornost Bogu in Njegovem Poslancu, a tisti, ki zavrača pokornost Bogu in Njegovem Poslancu je na krivi poti, ta je zašel in se zelo oddaljil v svoji izgubljenosti!
Dragi bratje in sestre,
Pred nami je, ali z nami je Božja knjiga Kur’an in šest zbirk o življenjski poti, Sunnetu, Božjega poslanca Muhammeda, Bog naj ga blagoslovi in mu podari mir, ki nam je povedal, da če se bomo držali, Kur’ana in Sunneta, ne bomo zašli s prave poti. Od šestih zbirk hadisov v katerih je zapisano vse kar je Muhammed, Bog naj ga blagoslovi in mu podari mir, povedal, delal ali z molkom odobril, sta dve najbolj pomembni: ”Sahih Buhari” in ”Sahih Muslim”. ”Sahih Buhari” vsebuje 9082 hadisov. Ko je končal svoj ”Sahih” od 4800 hadisov Muslim ibn al-Hajjaj al-Naysaburi (815-875) je imel željo, da nam zapusti sporočilo, da so iz njegove zbirke dovolj štirje hadisi na podlagi katerih človek lahko živi pravilno življenje vernika:
Prvi hadis:
Dejanja se cenijo po nameri – nijjetu!
Drugi hadis:
Tisto kar krasi človekov islam je, da se ne ukvarja s tistim kar se ga ne tiče!
Tretji hadis:
Vernik ni vernik dokler ne želi svojemu bratu tisto kar želi samemu sebi!
Četrti hadis:
Halal (dovoljeno) je jasen in haram (prepovedano) je jasen! Med halalom in haramom obstajajo nejasne in sumljive stvari o katerih vernik mora skrbeti!
V komentarju na to Muslimovo sporočilo, vnuk Ibn Dževzija Šemsuddin v svoji knjigi ”Ogledalo časa” dodaja še peti hadis:
Pravi musliman je tisti od čigar jezika in rok so sigurni drugi muslimani!
Dragi bratje in sestre,
ta džamija v Ljubljani je odraz omenjenih petih hadisov pri svojem nastanku in, če bo Bog dal, pri svojem trajanju, bo odsev vseh teh hadisov do Sodnega dne, a to je, da vsi tisti, ki bodo v njo vstopali, imajo iskren nijjet (namero), da očistijo svojo dušo, da ne govorijo o tistem kar se jih ne tiče, da želijo drugim tisto kar želijo sami sebi, da se držijo tistega kar je halal in se izogibajo tistemu kar je haram ter da s svojim jezikom in svojimi rokami ne vznemirjajo druge muslimane.
Zagotovo, če ne bi bilo iskrnih namer, ne bi bilo te džamije. Torej, ta džamija je rezultat iskrene namere tistih, ki so imeli in še vedno imajo iskreno željo, da očistijo svojo dušo od greha in oplemenijo svoje srce z lepih ahlakom – moralo. Ko ima človek iskreno namero, da naredi dobro delo, potem se ne ukvarja z vprašanji, ki se ga ne tičejo, temveč misli in govori tisto, kar zadeva njegovo usodo, njegovo zdravje, vero in moralo. In ko ima človek samo to v mislih, potem želi drugemu tisto, kar želi samemu sebi – mir, ljubezen in srečo. Ali obstaja večji mir, ljubezen in sreča od današnjega miru, ljubezni in sreče v ljubljanski džamiji? Ali je kdo med nami, ki mu srce ne utripa od radosti, ker je doživel, da lahko vidi to prelepo stavbo v veri in ljubezni do Milostnega Stvarnika neba in zemlje? Ali je kdo med nami, ki ne želi tudi drugemu, da je srečen pri svoji molitvi Stvarniku, kot smo mi danes v Ljubljani? Tukaj smo, da potrdimo, da nam je jasno kaj je halal (dovoljeno) in kaj je haram (prepovedano) ter da se zaobljubimo, da se bomo izogibali sumljivih stvari, ki bi nas lahko odpeljale po krivi poti. Seveda je zelo pomemben tudi peti hadis na katerega nas spominja vnuk Ibn Dževzija, Šemsuddin, ko pravi, da je musliman samo tisti od čigavega jezika in rok so sigurni in svobodni drugi muslimani. Želim si, da bi bili hadisi moto Ljubljanske džamije kot primer zrelosti muslimanske skupnosti v Evropi.
Ker smo v mesecu redžebu (sedmi mesec v muslimanskem koledarju) v katerem se je zgodila najzanimivejša noč v zgodovini človeštva, noč Isra in Miradža,, potem je koristno, da vas spomnim, da je Božji Poslanec, Bog naj ga blagoslovi in mu podari mir, povedal, da je ”namaz (molitev) miradž vernika”. To pomeni, kadarkoli si v džamiji pri molitvi imaš priložnost, da doživiš tisto, kar je Poslanec doživel na miradžu. Tiste noči, v mescu redžebu, je Božji poslanec Muhammed, Bog naj ga blagoslovi in mu podari mir, potoval iz harema Ka’be v harem al-Aksa in potem v najvišje višine in najgloblje globine tistega sveta v katerem ni nič isto kot je na tem svetu vendar je spet vse v neki povezavi s tem svetom. Vzvišeni Bog v Kur’anu Časnem pravi:
”Hvaljen naj bo On, ki je ponoči popeljal Muhammeda od Svetega hrama do Daljnega hrama, katerega okolico smo blagoslovili, da bi mu pokazali nekaj naših znamenj, Bog zares vse sliši in vse vidi!” (Kur’an, 17:1)
Znana Ummihana, Ebu Talibova hčerka Hind se spominja, da je bil Božji Poslanec te mubarek (blagoslovljene) noči pri njej. Vse je bilo običajno in po ustaljeni praksi: Božji Poslanec je opravil večerno molitev (jacija-namaz) in odšel v posteljo. Ob zori je Ummihana zagledala Muhammeda, Bog naj ga blagoslovi in mu podari mir, budnega in po opravljeni jutranji molitvi (sabah-namaz) ji je Božji Poslanec povedal:
”Ummihana, kot veš sem sinoči skupaj z vami opravil večerno molitev (jacija-namaz), potem sem opravil krajšo molitev v Bejtu-l-maqdisu, sedaj sem, kot vidiš z vami opravil jutranjo molitev (sabah-namaz). Potem je, pripoveduje Ummihana, Božji Poslanec vstal in odšel. Poskusila sem ga zaustaviti in prepričati, da o tem ne govori ostalim, ker sem vedela, pravi Ummihana, da ljudje temu ne bodo verjeli.
No, Božji Poslanec se ni menil za nikakršne govorice temveč je odločno vstal in odšel med ljudi in jim prepovedal o svoji izkušnji Isra in Miradža, kot najvišji stopnji svojega osebnega prepričanja v resnico Allahove besede in v misijo vseh Božjih poslancev. Verjeli so mu tisti, ki so imeli vero, niso mu verjeli tisti, ki niso imeli vere. In tako je to vse do današnjih dni – verujejo tisti, ki verujejo in ne verujejo tisti, ki ne verujejo.
Muhammed, Bog naj ga blagoslovi in mu podari mir, je spomnil ljudi na svoje srečanje v Qudsu/Jeruzalemu z Božjimi poslanci med katerimi so bili Ibrahim (Abraham), Musa (Mojzes) in Isa (Jezus), Bog naj jih blagoslovi in jim podari mir. Skupaj molili in tam se je zedinila preteklost in sedanjost pri katerih je bila, tako kot je danes, skrivnost prihodnosti človeštva.
Tam je Božji Poslanec videl, da so mu ponudili dve različni posodi v katerih sta bili dve različni tekočini: vino in mleko. Povedano mu je bilo, da mora med temi dvema posodama izbrati eno za sebe in drugo za svoj Ummet (narod). Torej, Muhammed, Bog naj ga blagoslovi in mu podari mir, je bil v stanju izbire, ki ni zadevala samo njega osebno temveč tudi njegov Ummet oz. prihodnost islama in muslimanov. Božji Poslanec je izbral mleko namesto vina in na ta način določil sebi in svojemu Ummetu, da v belini mleka okrepi svojo preudarnost, ker rdečilo vina meša razum in izziva sovraštvo med ljudmi.
Vse tisto, kar je Božji Poslanec videl in doživel na Miradžu, ostaja predvsem njegova osebna izkušnja življenja, vere in sveta, oz. je bolje povedati svetov. Toda, Miradž je močna kolektivna zavest človeštva zato, ker je bil Miradž osebna izkušnja enega človeka, kot je Muhammed, Bog naj ga blagoslovi in mu podari mir, ker nič ni kolektivno preden je osebno.
Pravzaprav, Božji Poslanec je želel, da ta njegova osebna izkušnja postane kolektivna zavest ali kolektivno znanje ali kolektivna možnost utapljanja prehodnega v večno ter stik imaginarnega z resničnim. Zato je bilo povedano, da je namaz (molitev) Miradž vernika, to pomeni, da sta življenje in zgodovina tukaj možni samo skozi trajni kontakt ali stik med tem tukaj in tistim drugim svetom, ki se nam ga želi odkriti z idejo in smislom Miradža, nas poskuša rešiti samote, prehodnosti, brez upanja in brezmiselnosti. Zato je pomembno, da vemo, dokler smo na tem svetu, za kaj smo odgovorni in kaj nam pripada. O tem nam Kur’an Časni jasno govori na način, da nas spominja na človeško individualno dolžnost in odgovornost. Z drugimi besedami, vsaka oseba je odgovorna za sebe oz. nobena oseba ne nosi tuji greh temveč samo svoj:
”Nihče ni odgovoren za tisto za kar ni zadolžen.” (Kur’an, 4:84)
”Karkoli si kdo prisluži, prisluži sebi. In nihče ne bo nosil bremena drugega.” (Kur’an, 6:164)
”Vsakomur pripada tisto kar si je prislužil za sebe, kot tudi tisto kar je storil zoper sebe.” (Kur’an, 2:286)
”Nam naša dela, vam vaša!” (Kur’an, 28:55)
”Ne boste odgovarjali za naše zločine, mi pa ne bomo odgovarjali za vaša dejanja.” (Kur’an, 34:25)
Dragi bratje in sestre,
mufti Nedžad Grabus je na najboljši način razumel to kur’ansko sporočilo. Razumel je svojo misijo, svojo nalogo, razumel je tisto za kar je bil zadolžen, da je ob Božji milosti, ob pomoči muslimanskega džemata (skupnosti) v Ljubljani in celotne Slovenije, ob visoki zavesti slovenske družbe o sobivanju in toleranci ter ob podpori slovenskih oblasti, zgradil džamijo v Ljubljani za duhovne potrebe tukajšnjih muslimanov. To so redke zgodovinske priložnosti. V primeru ljubljanske džamije, o kateri se bo šele govorilo, so se združile ti dve okoliščini – zgodovinska priložnost in prava oseba za to zgodovinsko priložnost. Ker v človeški zgodovini nič ne nastaja brez človeka in ne traja brez institucije. Kot muslimani na Balkanu in Evropi smo veseli, da smo imeli osebo v značaju in delu muftija Nedžada Grabusa, ki je želel, znal in je lahko naredil zgodovinsko stvar za vse nas muslimane ampak tudi to džamijo ustvariti kot institucionalno vrednost, ki bo, če bo Bog dal, živela tudi v zgodovini.
To je zares eden od najsrečnejših dni v mojem življenju zato, ker sem imel priložnost, da vas nagovorim s tega časnega mesta v tem blagoslovljenem dnevu. Vesel sem, ker se vam/nam je posrečil mufti dr. Nedžad Grabus ob pravem času in na pravem mestu, da modro in pogumno vodi akcijo izgradnje džamije v Ljubljani po številnih neuspešnih poskusih. Bog najbolje ve, toda moram povedati, da tisto malo znanja, ki mi ga je Vsemogočni podaril, če ne bi bilo energije, znanja, spretnosti, upornosti in srečnih okoliščin, ki so spremljale muftija Nedžada Grabusa, ne bi bilo te in takšne džamije v tem času in na tem mestu. Zato mi dovolite, da se v imenu vseh vas v Ljubljani, vseh vas v Republiki Sloveniji in vseh muslimanov širše regije in sveta, ki nosijo džamijo v Ljubljani v svojih srcih, zahvalim muftiju Grabusu za trud z priprošnjo Vsemogočnemu Bogu, da mu zgradi hišo v džennetu (raju). Tam kjer bo mufti Grabus boste tudi vi, člani Islamske skupnosti v Ljubljani in Sloveniji zato, ker ste skupaj v veri in ljubezni gradili ta hram vere in ljubezni za vaše potomce. Naj vas Vzvišeni Bog nagradi za to! Amin!
Dragi bratje in sestre v Ljubljani, v Sloveniji, v Bosni, na Balkanu, Evropi in svetu, prejmite danes s tega časnega mesta, iz te časne džamije v Ljubljani izraze naše bratske ljubezni in dobre volje, ki nas osrečuje, ker je Republika Slovenija pokazala svojo širokogrudnost pri spoštovanju in promoviranju sobivanja in tolerance med različnimi verami, nacijami in kulturami. Ta džamija v Ljubljani je lahko lep primer za Evropo v odnosu do islama in muslimanov. Takšni primeri obvezujejo muslimane v Evropi, da se skupaj s svojimi sosedi kristjani, judi in drugimi verskimi skupnostmi in kulturnimi skupnostmi borijo zoper vseh vrst ksenofobije, antisemitizma, islamofobije, religijskega radikalizma, političnega ekstremizma in ideološkega terorizma. Evropa ni niti ”dom vojne (daru-l-ḥarb), niti ”dom islama” (daru-l-islam). Evropa je ”dom družbenega dogovora” (daru-lʿahd); Evropa je ”dom sobivanja in tolerance”; Evropa je ”dom miru in sprave”. Vsi, ki bodo prihajali v to džamijo morajo to imeti v mislih.
Vsemogočni Bog, okrepi nas v veri, miru in ljubezni!
Vsemogočni Bog, nauči nas, da cenimo dobro voljo pri ljudeh!
Milostni Bog, naj nam bo resnica ljuba, pravičnost, mir in sprava!
Plemeniti Bog, naj bo džamija v Ljubljani svetilnik miru in sreče za vse ljudi dobre volje! Amin!