“In razveselili smo ga (Ibrahima) z dečkom blagim. Ko je zrasel in mu je tudi pri poslu pomagal, je rekel: ‘Sinko moj! Res sem v sanjah videl, da bi te moral žrtvovati! Kaj misliš?’ On pa je rekel: ‘Oče moj! Naredi, kar ti je ukazano. Videl boš, da sem, če Bog da, med vzdržljivimi.” (Eṣ-Ṣāffāt/Vrste, 37:101-102)
To mesto v Kur’anu velja za eno najtežjih, pa ne samo glede razlage, temveč tudi glede razumevanja. Tu ne gre le za daljnosežno vizijo poslanca Ibrahima (Abrahama), temveč tudi za vprašanje: Vendar, kako to in to je: ali je lahko ravno to – da dragi Bog, Vseusmiljeni in Usmiljeni Stvarnik tako težko dejanje (darovanje svojega sina/otroka kot žrtev) sploh zahteva od poslanca Ibrahima, naj bo mir z njim?!
Kje je tu Božja pravičnost, kje je Njegova milost, kje je Božje sočutje s človekom?! Vsa ta vprašnja so na mestu. Do določene mere so na mestu, razumljiva, človeštvo jih ni nehalo omenjati, saj se v vseh časih ponavljajo, na milijarde načinov kot starševska skrb in bedenje nad otroki.
Vendar je pomembno, da se na tem mestu spomnimo temeljne verske knjige, predvsem Kur’ana, ki velike osebnosti človeštva predstavlja iz samega vrtinca življenja. Te niso del življenja v svili in žametu. Velike kur’anske osebnosti ne predstavljajo samo svojih srečanj z Usodo, temveč nam na najbolj neposreden način kažejo na naša, lastna, srečanja z Usodo. To je razlog za učenje od Božjih poslancev (ravno zato so vzorniki človeštvu).
S tem namenom je poslanec Ibrahim, na tem mestu osvetljen z dvojnim utripom svetlobe in prikazan po eni strani kot Božji poslanec (treba je izpolniti “nerazumno” Božjo odredbo) in po drugi strani kot starš (treba je rešiti svojega otroka!). In tu prihajamo do druge, pomembne točke pri razlagi tega mesta v Kur’anu. In sicer, vsak starš je udeležen v t. i. ibrahimovskih skrbehpri reševanju svojega otroka ali otrok.
Tisti, ki ne razume pripovedi o Ibrahimu, a.s., slavnem Božjem poslancu, naj obišče bolnišnične oddelke, na katerih se zdravijo številni otroci, ki so zboleli za rakom ali kakšno drugo hudo boleznijo. Vsi ti otroci so nedolžni, kot je bil nedolžen Ibrahimov sin. In vsi starši, ki v naročju držijo obolele otroke, so kot ibrahimovska multiplikacija, kot da – nevede – nosijo svoje otroke in simbolno korakajo vse bliže in bliže tistemu mestu, kjer bodo otroci “žrtvovani”, tj. predani v naročje nepojmljive smrti.
Ibrahimova odločitev, da žrtvuje sina ni odločitev arogantne in nerazumne osebe temveč ljudskega bitja, ki želi sebe in ostale člane človeštva naučiti temu kaj dejansko je življenje v sredini neposrednega zaliva smrti.
Vsekakor, Kur’an omenja tudi otrokovo stran, za tem staršev in poudarja tudi tisto močno, Božansko stran. Božja pomoč in od Njega darovan izhod, ponavadi pride takrat, ko starši spoznajo, da ga vse to celostno zajema, nadvladuje in boj z brezizhodnimi situacijami se na tem mestu afirmira kot svojevrstna kultura potrpežljivosti. Seveda, Ibrahim, a.s., ni žrtvoval svojega otroka ampak je vseeno skušal razumeti izkušnjo kot bi to res storil. Iz tega, starši težko bolanih otrok, črpajo trajna sporočila. Mnogi starši se soočijo s smrtjo svojih bolanih ali na kakšen drugi način, stradalih otrok. Tu za njih ni bilo drugega izhoda. To je mejna situacija, ki jo mnogi ne morejo preboleti. Na tej točki je potrebno ostati priseben in potrpežljiv. Zelo lahko je to povedati, a izredno težko storiti.
Z druge strani, mnogi otroci bodo ozdraveli. Tako kot se Božja pomoč Ibrahimu pojavi v obliki velike, nadomestne, žrtve tako se pomoč pojavi v zdravilih, ki rešujejo težko bolne otroke in za tem ozdravijo – na radost svojim staršem.
(…)
Enes Karić / Crtice o Kurʼānu
Prevod: Ela Porić