Kur’an je v svojih številnih/raznolikih prostranstvih, vidno in prikrito, pretkan z močnim sporočilom odklona do politeizma (širka). Kot da bi na straneh Kur’ana videli nekakšen odklon že do same misli, da bi se lahko pobožanstvili ljudje ali njihovi idolatrijski pripomočki (kipi, idoli ipd.). Poleg tega Kur’an na številnih mestih v svojih poglavjih opozarja, da je politeizem tudi to, ko se pobožanstvi neka zvezda, Sonce, Luna …
Božansko ustvarjanje je impozantno in močno. Že samo po sebi na človeka naredi močan vtis. Univerzum je tu, pred našimi očmi in ušesi, kot čudo, ki nastaja okrog nas. Nemogoče je, da univerzum ne nagovori človeka, da ta ne izrazi začudenja, občudovanja. Ob veličini in neskončnosti Univerzuma, ki nas obdaja, je nemogoče ostati ravnodušen.
Vseeno Kur’an sporoča, da to občudovanje Univerzuma ni nič napačnega, če imamo v mislih Stvarnika vsega, enega in edinega Boga, ki ustvarja vse nebeške sloje, ki je Viden (aẓ-Ẓāhir), vendar ne toliko, da bi hkrati bil tudi Neviden (al-Bāṭin).
Ravno to, da se Bog s svojim stvarjenjem nešteto svetov “prikazuje” ali hkrati “skriva”, je središče Božje skrivnosti. Ta skrivnost je do zadnjega neprepoznavna, zelo težko jo je razložiti človeku, ki na stvari gleda z razumom in o njih logično razmišlja.
Morda je ravno v tej skrivnosti glavni razlog, da ljudje hočejo ali so hoteli “Boga videti v resničnosti” (K., 2:55; K., 7:143).
V tem smislu je zelo zanimiv primer Ibrahima (Abrahama), Božjega poslanca. Ta je želel “videti” Boga. Njegov primer je toliko bolj zanimiv, ker se je v iskanje Boga, Enega in Edinega, podal zatem, ko je zapustil vidna lažna božanstva politeizma. Kur’ansko poglavje el-Anʻām (6:74‒79) pripoveduje, da je Ibrahim svojemu očetu Āzarju dejal, da zavrača kipe in druga božanstva in meni, da so “njegov oče in njegov narod v očitni zablodi, zmoti!”
Zatem se je Ibrahim podal v naravo, kjer se mu je prikazalo “cesarstvo neba in Zemlje”.
Zvečer Ibrahim ugleda zvezdo.
“To je Gospodar moj!” – takoj reče.
A Zvezda zaide tam, kjer je vzšla.
Ibrahim je razočaran in reče, da “ne mara takih, ki zahajajo!”
Zatem zasveti Mesec in Ibrahim vzklikne: “No, to je moj Gospodar!”
Vendar tudi Mesec zaide, Ibrahim je znova razočaran, sluti:
Če mu Gospodar njegov ne bo pokazal prave poti, bo eden tistih, ki so zašli.
Končno posije Sonce, Ibrahim vzklikne:
“Glejte ga, moj Gospodar, Največji!”
Pozneje se je tudi zmračilo in sonce je zašlo, dan je prehajal v noč …
Ibrahimovo dozorevanje je doseglo vrhunec, spoznal je, da se mora predati Tistemu, ki je ustvaril nebo in Zemljo.
Tako kot drugje v Kur’anu se tudi ta odlomek lahko uporabi za čudovite razlage.
Prvo, Ibrahimovo iskanje Boga, Enega in Edinega, na svetu “materialnih” dobrin, pojavov in sprememb, gre po poti od “najmanjšega” do “največjega”. Opusti malikovanje, sprejme sijočo zvezdo na nebesnem svodu in jo zapusti, zatem sprejme Mesec in ga zapusti ter nazadnje sprejme Sonce, ki se mu prikaže kot “največje”, tj. najsvetlejše. Tudi Sonce potem, ko zaide, zapusti.
Drugo, ravno ko se mu na tem svetu “materialnih” pojavov prikaže tisto “najsvetlejše”, samo Sonce, Ibrahim naredi usodni duhovni korak v svojem iskanju Boga: ko Sonce zaide, Ibrahim spozna: obstaja Tisti, ki je Stalen, Tisti, ki je povsod, Tisti, ki ne zaide! Je v času pojavov, ki Ibrahima občasno spodbujajo, vendar je On nad temi časi. On iz Svoje večnosti vse to ureja in ob tem ne izgublja Svoje vseprisotnosti.
Tretje, Ibrahim spozna, da so zvezde, Mesec, Sonce … znaki (āyāt), ki kažejo na Boga. Oni sami po sebi niso božanstva.
Pripoved o Ibrahimu nam daje vedeti, da je ves Kur’an mogoče brati kot Sporočilo, ki človeštvo uči, da je v naravi nešteto znamenj, ki kažejo na Boga, Enega in Edinega.
(…)
Enes Karić / Crtice o Kurʼānu
Prevod: Ela Porić