Trije nasveti Alije Izetbegovića Islamski skupnosti


Čas je omejen in bom iz velikega nabora tem pudaril tri.

Prva se nanaša na t.i. fundamentalizem v Bosni. Ko se je pred tremi leti začel napad na Bosno so nekateri od vas vzeli orožje v roke. Fotografije ljudi z ahmedijami (imamsko naglavno pokrivalo) na glavi in s puško v roki je videl cel svet. Te fotografije so bile uporabljene kot ključen dokaz fundamentalizma v Bosni. Mi, in z nami vsi dobronamerni ljudje v svetu, vemo, da ne gre za fundamentalizem temveč za boj za preživetje naroda, ki mu je, in vsemu kar je povezano s tem narodom, bila izrečena smrtna sodba. Čestitam vsem, ki ste vzeli orožje v roke in branili naše otroke in naša svetišča.

Druga tema se nanaša na položaj islama v naši državi. Islam ni državna religija v Bosni in Hercegovini, to ne more biti, celo ni potrebe, da bi bila. Samo slabi ljudje in slaba učenja iščejo zaščiten, priviligiran položaj. Islam je močno učenje, živa vera, po mišljenju nekaterih, danes edina živa vera v svetu. Namesto privilegij, islam v Bosni potrebuje troje: svobodo, pogoje za delovanje in dostojanstvo vašega poziva. Prva dva pogoja mora zagotoviti država, a zadnji pogoj ste vi. Ko pravim dostojanstvo vašega poziva mislim na izobraževanje in moralen lik predstavnika verske skupnosti, imama in učenjaka. Morate biti izobraženi ljudje in moralne avtoritete v svojem okolju. To zadnje se doseže s sihronizacijo med tistim kar govorite in tistim kar delate. Narod opazuje kako živite in če ste pripravljeni z njim deliti dobro in zlo ter da stradate, če strada narod, itd. narod opazuje in sodi. Od te sodbe vas nihče ne more zaščititi ali rešiti.

In končno, tretje vprašanje, ki ga želim izpostaviti se nanaša na enotnost znotraj našega verovanja. Do mene dopirajo zgodbe o nekakšnih mezhebih v Bosni. Tukaj potrebujemo islam in vero in nikakršen novi mezheb. Pojavljajo se nekakršni demagogi, ki zagovarjajo namesto vsebine novo gimnastiko ali mehaniko vere namesto morale in islamskega učenja. Dokler se bije boj za življenje in smrt in dokler se rešuje naš obstoj, oni podtikajo ”učene” razprave o dolžini brade ali o tem kam postaviti roke ali noge v namazu (molitvi) in podobno. S tem se povzročajo razdori in delitve v džematih. Pojavljajo se celo fizični spopadi. Mladi izobraženci to poslušajo in se čudijo. Ljudje so žejni resnične vere, njenih verskih in moralnih sporočil in ne jalovih in brezplodnih razprav. Takšne stvari odvračajo mlade od vere in povzročajo ogromno škodo. Zato se posvetite tem pojavom in preprečite širjenje nesmislnosti v imenu vere. In na koncu, hvala, ker ste ostali s svojim narodom. Pri tem ste opravili svojo navišjo versko dolžnost.

Povzetek nagovora na seji Zbora Islamske skupnosti v BiH, 28. 4. 1995

Prevod: Nevzet Porić