Vir / Avtor: www.dnevnik.si / Zdenko Vrdlovec
3. februar 2015
Ko je bizantinski cesar Justinijan leta 529 zaprl filozofsko šolo v Atenah, kjer so po Platonu in Aristotelu učili epikurejci, kiniki in stoiki, je to po mnenju zgodovinarjev pomenilo konec antične filozofije. Filozofija se je iz Aten preselila v egiptovsko Aleksandrijo in je nekaj časa še poskušala ohraniti spomin na svoje utemeljitelje, počasi pa je klonila pred krščansko religiozno mislijo. Za filozofijo je bilo srečanje s krščanstvom usodno, saj je s tem, ko je služila za tolmača religioznih »resnic«, kar za nekaj stoletij prenehala obstajati kot izvirna in svobodna misel. Toda nekdo, ki ga danes filozofske enciklopedije komaj omenjajo, je vendarle zaslužen, da je srednjeveška, globoko krščanska Evropa slišala za Aristotela in se potem celo razglašala za naslednico starogrške filozofije.
To je bil Averroes, z arabskim imenom Ibn Rušd (1126–1198), iz Cordobe v mavrski oziroma muslimanski Španiji, kjer je arabska kultura, tako filozofska in znanstvena kot literarna in likovna, kar nekaj stoletij lepo uspevala. Bil je pravnik, zdravnik in filozof, predvsem pa izvrsten komentator Aristotela. Njegovi komentarji so treh vrst: veliki komentarji, v katerih je Aristotelovo besedilo povzeto v celoti in komentirano po paragrafih; srednji komentarji, ki so svobodne parafraze Aristotelovih tekstov, in kratki komentarji, ki povzemajo in razlagajo posamezna Aristotelova dela.
V 13. stoletju so začeli Averroesove komentarje prevajati v latinščino in jih predavati na pariški Sorboni in italijanskih univerzah v Bologni in Padovi, medtem ko je beneška tiskarna skrbela za njihovo knjižno eksistenco in distribucijo. Z Averroesom oziroma »averoizmom« so tudi polemizirali in ga na Sorboni za nekaj časa celo prepovedali, toda niti njegovi najhujši sholastični nasprotniki niso mogli drugače, kot da so ga uporabljali prav tam, kjer so se od njega najbolj ograjevali. Tako je ta karizmatični arabski filozof iz Andaluzije še skoraj 400 let po svoji smrti vladal na evropskih univerzah in na krščanskem zahodu utelešal filozofsko racionalnost.
A če je Evropa spoznala Aristotela prek arabskega filozofa, se je to lahko zgodilo zato, ker se je že arabska filozofija formirala na podlagi grške. V deželah islama so začeli v 8. stoletju prevajati grške filozofe, sredi 10. stoletja pa so bila v arabščino prevedena vsa Aristotelova dela, Platonovi dialogi in številni apokrifni teksti, pripisani manj znanim grškim filozofom. Abdurraman Badawi v Chateletovi filozofski enciklopediji trdi, da se je veliko število grških filozofskih besedil ohranilo prav po zaslugi arabskih prevodov. Eden prvih arabskih filozofov, Al Farabi, je dobil vzdevek »drugega mojstra« (namreč za Aristotelom), tako zaradi svojih komentarjev Aristotela kot svojih izvirnih del, v katerih je poskušal »sintetizirati« Aristotela in Platona. V iraški Basri se je v 10. stoletju pojavila tajna druščina mislecev, imenovana »Bratje čistosti« (Ihvan al Safa), ki so izdelali veliko enciklopedijo matematičnih in fizikalnih ved ter precej zmeden eklektičen filozofski sistem, ki je poskušal povezati povsem divergentne smeri, kot so gnosticizem, pitagorejstvo, platonizem, neoplatonizem, pa magijo in okultne vede, islam, astrologijo in mistiko; ta »bratovščina« je prav tako poskušala filozofe povezati s preroki, Sokrata z Zaratustro, Platona z Mohamedom, vendar je morala biti tajna, ker je o Mohamedu trdila, da je bil »poslan« k neukemu puščavskemu ljudstvu, ki ni imelo pojma o spiritualnem svetu.
Z Averroesom se je začel translatio studiorum (prenos ved), se pravi dolgo in počasno osvajanje antične filozofije, tako rekoč filozofsko izobraževanje krščanske Evrope, ki ima torej svoje izhodišče in temelje v muslimanski Cordobi in Toledu, kjer so izšli prvi latinski prevodi Averroesovih komentarjev. Ibn Rušd je, trdi Alain de Libéra, »osrednja figura intelektualnega dispozitiva, ki je omogočil evropski misli, da si je zgradila svojo filozofsko identiteto«. A kljub temu je danes skoraj izbrisan iz njenega spomina. Zakaj?
Eden izmed razlogov bi izhajal iz samega zgodovinskega položaja filozofije v srednjem veku, ki jo je na eni strani poklicala »intelektualna nujnost«, na drugi pa onemogočala njena potencialna »družbena nevarnost«. Toda v Averroesovem primeru je razlog njegove izključitve vendarle bolj konkreten oziroma povezan z njegovim statusom tujca, Arabca, se pravi »krivoverca«. Ta njegov status še ni motil Latincev v 13. stoletju, ki so njegove filozofske komentarje celo institucionalizirali oziroma prenesli na univerzo. A prav tu se je dvignila anatema. Najprej na Sorboni, kjer so averoistom naprtili prekršek »dvojne resnice« (filozofske in religiozne), ki ga je obsodil tudi pariški škof v svoji cenzuri 119 filozofskih tez, Raymond Lull pa ga je povzel v formulo »verjamem, da je vera resnična, in vem, da ni resnična«. In ta formula razcepa med vednostjo in verovanjem bo imela v Evropi še dolgo tradicijo.
Srednjeveške univerze so bile zelo protislovne institucije: na eni strani so odpirale vrata novim spoznanjem in vednostim, na drugi strani in obenem pa so delovale kot njihova kontrola in cenzura. Averroesovo glavno izvirno delo je Soglasje filozofije in religije, in tukaj, trdijo njegovi poznavalci, ne govori o »dvojni resnici«, temveč samo o dveh načinih odkrivanja resnice, »zunanjem« in »notranjem«: prvi je religiozen in je namenjen množicam, drugega pa morajo »v luči razuma« odkriti misleci. Kljub temu so averoistom očitali, da razširjajo prepričanje, da so vse religije enake, ker so vse prevare in slepila. Čeprav so torej na srednjeveških evropskih univerzah spoznavali Aristotela skoraj izključno prek Averroesovih komentarjev – ponekod celo do te mere, da so grškega filozofa zamenjali z arabskim – so averoiste kritizirali, da so ateisti, ki bolj kot Kristusa občudujejo Aristotela. Skratka, Averroesa so na eni strani povzdignili kot učitelja antične filozofije na evropskih univerzah, na drugi in obenem pa so ga z njegovo vednostjo vred nagnali v pekel. Njegov filozofski ugled je izhajal od tod, da so Latinci potrebovali njegovo vednost, da bi utemeljili krščansko teologijo, njegovo izobčenje pa od tod, ker se njegova filozofija ni dala krstiti.
Če je Evropa spoznala Aristotela prek arabskega filozofa, se je to lahko zgodilo zato, ker se je že arabska filozofija formirala na podlagi grške.