Allahov poslanec Muhammed, a.s., ni samo ljudem v popolnosti (tablig) prenesel Razodetja (wahj) od Vzvišenega Allaha, temveč je tudi praktično pokazal, da je on najboljši vzor (uswetunhaseneh) z najlepšim značajem (hulukinazim), da je Poslanec, ki je poslan vsem ljudem do konca sveta.
Tako njegov ahlak (morala) predstavlja tisto človeško popolnost, ki jo človek sploh lahko doseže. On je, kot je zapisano v Kur’anu, milost svetov (rahmeten lil-alemin). S temi tremi kur’anskimi izrazi (uswetunhaseneh, hulukinazim in rahmeten lil-alemin), ki opisujejo Muhammeda, a.s., razumemo bistvo njegovega poslanskega in človeškega odnosa do vseh bitij – do vsega, kar je ustvaril Vzvišeni Bog. Samo človek, ki ga je Vzvišeni Bog izbral kot milost svetovom in ga odlikoval z najlepšim značajem, je lahko popoln vzor, njegovo življenje pa je univerzalen model za vse ljudi do konca sveta.
Človeška srca je privlačil s toplino svoje iskrene in blage besede. Ne samo da je bil Muhammed, a.s., znan kot človek z najlepšim značajem, on je sočasno poznal nrav človeka, s katerim se je pogovarjal. Do ljudi se je vedel kot do Božjega bitja, ki ima srce, razum in dušo, ob tem pa pazil, da ne prizadene njegovih čustev. Poslanec Muhammed, a.s., se pri tem odnosu do drugega pokaže kot najboljši poznavalec skrivnosti človekovega srca in duše. Vzvišeni Allah, dž.š., se obrača na Poslanca z besedami: ”… in povej mi o njih tisto, kar se jih bo dotaknilo.” (Kur’an, En-Nisa, 63)
Poslanec Muhammed, a.s., ni nikoli, niti v najtežjih trenutkih svojega življenja, žalil ali poniževal drugega. On je Poslanec, ki je usmerjen proti človekovemu obrazu (njegovi zunanjosti, potrebam) in njegovemu srcu (notranjemu stanju) ter je ganjen zaradi človeških besed in dejanj. Harmonija med resnico, ki jo izgovarja, in dejanjem, s katerim odpira vrata srca, je tajni pečat njegove misije.
Poleg tega da govori jezik resnice in blagosti, je pozoren na to, kako bo njegov sogovornik sprejel njegove besede in dejanja.
Nekega dne je siromak poslancu Muhammedu, a.s., prinesel grozd. Allahov Poslanec je najprej pojedel eno jagodo, dve in tri in tako cel grozd. Grozda ni ponudil nikomur od prisotnih. Siromak, ki je prinesel grozd, je bil zadovoljen se tako zadovoljen poslovil ter odšel. En izmed ashabov je vprašal: ”Allahov poslanec, sam si pojedel grozd in nikomur od prisotnih nisi ponudil?”
Allahov Poslanec se je nasmejal in dejal: ”Grozd sem pojedel zato, ker je bil kisel. Če bi ga ponudil tudi vam, bi se vam obraz zaradi kislega okusa spačil v grimaso, kar bi užalilo siromaha. Zato sem menil, da je bolje, da ga pojem sam in tako pri siromaku povzročim občutek zadovoljstva. Nisem ga želel užaliti.”