V imenu Boga, Milostnega, Usmiljenega!
Vzvišeni Allah je rekel, da se pred branjem ali recitiranjem Kur’ana izgovori isti’aza (v našem govoru euza), saj se z njo obračamo k Bogu in ga prosimo za zaščito. Mekanska sura En-Nahl pravi: »Ko želiš brati Kur’an, prosi Allaha za zaščito pred šejtanom (sotono) prekletim.« (En-Nahl, 98)
Z izgovarjanjem bismile (naš govor za izvirni arabski izraz besmela), ki jo nekateri tolmači Kur’ana poimenujejo simbolom muslimanov, na začetku vsake sure se daje pozornost tistemu, ki bere in recitira Božjo besedo. Prav tako kaže na to, da so napotki, prepovedi in ukazi, ki jim sledijo zaradi Allaha in od Vzvišenega Allaha.
Prva sura v Kur’anu je El-Fatiha, kikakor mnoge druge kur’anske sure ima več imen: Ummu’l-Kitab, Suretu’l-Hamd, Esasu’l-Kur’an, … Buhari pravi, da jo je z imenom Esasu’l-Kur’an poimenoval sam Poslanec, a.s., saj če jo povzamemo zajema vsa najpomembnejša načela verovanja, ki so podrobneje predstavljena v ostalih kur’anskih poglavjih. Priznan islamski učenjak Ibn Kajjim el-Dževzijje v enem izmed svojih del pravi, da je Allah, dž.š., v celotni zgodovini razodel sto štiri Knjige. Nato so vse te knjige povzete v tri velike Knjige (Razodetja): Tevrat, Zebur in Indžil. In na koncu so te tri povzete v eno – Kur’an. Naprej se omenja, da je Kur’an povzet v eni suri, ki se imenuje Fatiha, ki pa je potem povzeta v enem ajetu (verzu). Ta ajet so besede Vzvišenega Allaha: Ijjake na’budu ve ijjake neste’in (Samo Tebe, Allaha obožujemo in se k Tebi po pomoč zatekamo). Torej bistveno sporočilo vseh Razodetij je povzeto v tem ajetu, ki kaže na to, da je človek slabotno bitje, ki potrebuje pomoč.
Muslim beleži predajo od Ibn Abbasa, da je rekel:
”Medtem ko je Džibril (Gabrijel) sedel pri Poslancu, a.s., je nad seboj zaslišal zvoke, zato je povzdignil glavo in rekel: ‘To so nebeška vrata, ki so se danes odprla, do danes se niso odprla še nikoli.’ Skozi njih je vstopil en melek, Džibril pa je rekel: ‘To je melek, ki je prišel na Zemljo, do danes ga ni bilo še nikoli.’ Pozdravil ga je s selamom in rekel: ‘Veseli se dveh svetlob, ki so ti poslane, saj niso poslane nobenemu drugemu Poslancu: svetlobi Fatihe in svetlobi zaključnih ajetov sure El-Bekare. Nikoli se ne bo zgodilo, da boš prebral ali recitiral niti eno črko teh dveh sur in ne boš dobil tistega, kar se išče v njih.”’
Sura Fatiha se recitira pri vsaki molitvi, zato jo v islamski literaturi imenujemo tudi Munadžat (pogovor med človekom in njegovim Stvarnikom). V kudsi hadisu je predstavljen pogovor med Stvarnikom in Njegovim vernikom med molitvijo:
”Namaz (molitev) sem razdelil tako, da polovica namaza pripad meni, druga polovica verniku; verniku pripada med molitvijo, ko izgovarja besede: ‘El-hamdu lillahi rabbi’l-alemin’, Allah takrat pravi: ‘Moj vernik se mi zahvaljuje. Ko vernik izgovarja besede: ‘Er-rahmani’r-Rahim’, Allah pravi: ‘Moj vernik me hvali. Pri besedah: ‘Maliki jevmid-din’, Allah pravi: ‘ Moj vernik me poveličuje. Ko vernik izgovarja besede: ‘Ijjake na’budu ve ijjake neste’in’, Allah pravi, da je to med Njim in Njegovim vernikom, verniku pa pripada tisto, za kar prosi. Ko pa vernik izgovarja besede: ‘Ihdine’s-siratal-musteqim, siratalledhine en’amte ‘alejhim gajri’l magdubi ‘alejhim wele’d-dallin’, Allah pravi: ‘To je od mojega vernika, njemu pripada tisto, za kar me prosi!”
Muhammed el-Gazali pojasnjuje, zakaj se Fatiha izgovarja pri vsaki molitvi in v čem je modrost nenehnega izgovarjanja molitev: ”Mi molitve ponavljamo zaradi nas samih, kakor ponavljamo umivanje telesnih organov. Ni dovolj, če se človeško telo umije enkrat ali dvakrat, ampak je nepogrešljivo umivanje skozi celotno življenje. Prav tako se niti človeška narava ne more urediti oziroma umiti z eno ali dvema molitvama, ampak je potrebno nenehno stopati pred Vzvišenega Allaha, saj se človeška lahkomiselnost in šejtanska (sotonska) napeljevanja k slabim in grdim stvarem nikoli ne končata in sta pri ljudeh ves čas prisotni, zato je potrebno nenehno izgovarjati besede molitve in kazati pokornost Vzvišenemu Allahu.
Sura El-Bekare je najdaljša sura v Kur’anu. Ta sura zajema dva džuza in pol (od tridesetih) v Kur’anu. Muslim v svojem sahih hadisu poudarja pomen te sure in pravi, da je sura El-Bekare v hadisu poimenovana bujni cvet, njeno branje in recitiranje prinaša blagoslov, njeno zavračanje pa nesrečo.
”Recitirajte Kur’an! On se bo ob Sodnem dnevu zazvzel za tiste, ki so se družili z njim. Prebirajte in recitirajte dva bujna cvetova: suro El-Bekare in suro El-Imran! Onidve se bosta ob Sodnem dnevu pojavili v obliki dveh oblakov ali kot dve skupini ptic z razširjenimi krili, ki varujejo tiste, ki so se družili z njimi. Izgovarjajte besede sure El-Bekare, saj je v tem sreča, v njenem zavračanju pa nesreča. Lažnivci je ne prenesejo.”
Na začetku tega poglavja Vzvišeni Allah tiste, ki se ga bojijo, opisuje s tremi ajeti; tiste, ki zanikajo Resnico – nevernike – z dvema; hinavce in licemerce pa s tridesetimi ajeti. Glede na to razmerje tolmači Kur’ana dokazujejo, kako velik pomen imajo hinavske spletke in nevarnosti, ki jih prinašajo v vsako družbo in skupnost.
Poimenovanje te sure je po Muhammedu Asadu izpeljano iz ajetov 67–73. Husein Đozo pa pravi, da so Izraelčani v času Musa (Mojzesa), a.s. , oboževali kravo (ar. bekare) namesto Allaha. Da bi spremenili svoj odnos do krave in bi ona v njihovih očeh izgubila božanske lastnosti ter postala tisto, kar v resnici tudi je, jim je Vzvišeni Allah ukazal, da jo zakoljejo. Zato se v tej suri poudarja, da so judje brezpogojno zavračali klanje, saj so kravo, kot pravi Đozo, imeli za božanstvo.
Kur’an se posveča tudi judom, ki bodo, kakor vidimo v tem džuzu, poleg malikovalcev deležni največjega odpora do predpisov, ki so razodeti v Kur’anu. Še več, v 47. ajetu te sure Vzvišeni Allah poudarja, da je judom podaril posebno milost in privilegije v primerjavi z ostalimi ljudstvi: ”O, sinovi Israilovi, spomnite se Moje milosti, ki sem vam jo podaril in spomnite se tega, da sem vas povzdignil nad ostalimi ljudmi.” Največ Poslancev med vsemi ljudstvi je pripadalo judovskemu narodu.
V tem džuzu se govori tudi o imenovanju Adema, a.s., za Božjega namestnika; navodilih melekom in Iblisu (sotoni), da se mu pokorijo; Ademovem in Havinem (Adamovem in Evinem) grehu, ko sta se dotaknila prepovedanega drevesa v džennetu (raju) in sta zaradi tega izgnana iz njega; velikosti grehov tistih, ki trdijo, da ima Allah otroka; ter Ibrahimu (Abrahamu), a.s., in o tem, kako sta on in njegov sin Ismail, a.s., postavila temelje Častnega Hrama ter ob tej priložnosti prosila Gospodarja za milost in napotke zase in svoje potomce. Džuz se zaključi z oporoko Jakuba (Jakoba), a.s., svojim sinovom, da se klanjajo samo Vzvišenemu Allahu.