Sura El-Bekare je najdaljša sura v Kur’anu. Ajeti (stavki) drugega džuza (od 142. do 252. ajeta) so njegov osrednji del. Razprava z judi (v Kur’anu so poimenovani Sinovi Israilovi, Benu Israil), ki se začne že v prvem džuzu se nadaljuje tudi v drugem. Glavno vprašanje znotraj razprave je odnos do skupnega praočeta Ibrahima (Abrahama), a.s. Kur’an navaja, da je bil Ibrahim, a.s., čiste vere, pozival je k verovanju v enega Boga in Sodni dan. Vendar v drugem džuzu prevladujejo druge teme: Kibla (smer v namazu, med molitvijo) in njen pomen; potrpežljivost in pripravljenost žrtvovanja; Božja edinost in naravne zakonitosti; neposredni odnos med Bogom in človekom; halal (dovoljeno) in haram (prepovedano) v prehrani; ovrednotenje resnice; smisel dobrohotnosti; smrtna kazen; oporoka – vasijjet; dolžnost posta; smisel dove (molitve); prepoved izkoriščanja ljudi; vztrajanje na Allahovi poti; določeni predpisi hadža (romanja); postopek prepovedi alkohola in iger na srečo; določeni predpisi o islamski zakonski zvezi in družini; pomen namaza, molitve; zaupanje v Vzvišenega Allaha, dž.š., iz katerega posamezniki in skupine lahko črpajo samozaupanje, …
Ajeti o spremembi kible zaznamujejo začetek drugega džuza. Prvih šestnajst mesecev po Hidžri so se muslimani, po Allahovi zapovedi, v namazu obračali v smeri Mesdžidu-l-Akse v Jeruzalemu. Muhammed, a.s., je zelo pogosto z veliko željo gledal v nebo in pričakoval Božjo zapoved o spremembi smeri, kible. Ukaz o tej spremembi je prišel ob ugotovitvi, da sta zahod in vzhod Allahova in Allah s to zapovedjo želi ukazati na iskrene muslimane, na tiste, ki bodo ostali predani poslancu Muhammedu, a.s., ne glede na smer v namazu; ”Allah ne bo dopustil, da propadejo vaše molitve”, pravi Kur’an.
V ajetih 190-195 sure El-Bekare se govori o vojnem spopadu. Islam v osnovi ne podpira vojne in jo tretira kot izredno in nezaželeno pojavo v družbi. Ali sploh obstaja bolj jasen in iskren poziv k miru od Kur’anskega ajeta: ”O, verniki! Živite v miru in ne sledite šejtanovim korakom. On je resnično vaš odkriti sovražnik.” (El Bekare, 208).
Islam stremi k miru skupaj s tistimi, ki so za mir: ”Če bodo oni naklonjeni miru, bodi tudi ti …” (El Enfal, 61).
Vendar ta predpis ne velja v primerih branjenja vere, življenja in dostojanstva. Zato je tudi prvim muslimanom, ki so bili izpostavljeni terorju, zaradi katerega jim je grozil propad, dovoljeno, da se borijo: ”Tisti, ki so napadeni, se smejo braniti, ker doživljajo nasilje. Gospodar pa jim resnično lahko pomaga.” (El Hadž, 39).
Od 183. do 187. ajeta sure El-Bekare Vzvišeni Allah govori o dolžnosti posta: ”O, verniki! Predpisan vam je post, kakor je bil predpisan tistim pred vami, da bi se izognili greha. Post traja določeno število dni. Če je kdo bolan ali na poti, naj se toliko dni posti kasneje. Kdor le stežka vzdrži post, se odkupi tako, da nahrani siromaka. Še bolje je, če kdo sam od sebe ponudi več. A vedite, da je bolje postiti se.”
V mesecu ramazanu se je začelo razodetje Kur’ana, kažipot ljudem z razločnimi znamenji prave poti in ločevanja resnice od laži. Kdor je v tem mesecu doma, naj ga preživi v postu. Kdor je bolan ali na poti, naj pozneje posti prav toliko dni. Allah vam želi olajšati pot in ne otežiti. Želi, da se postite ves mesec, da boste veličali Gospodarja, ker vam je pokazal pravo pot in boste za to hvaležni. Ko te Moji služabniki vprašajo o Meni, jim povej, da sem resnično blizu. Odzivam se prošnji tistega, ki me prosi, ko me pokliče. Zato naj se tudi oni meni odzovejo, naj verjamejo vame, da bi bili na pravi poti.
V nočeh posta smete leči k ženam. One so vaša obleka, vi pa njihova. Gospodar ve, da vam je bilo težko, zato je sprejel vaše kesanje in vam odpustil. Zato bodite z njimi v želji po tem, da dobite tisto, kar vam je Gospodar že dodelil. Jejte in pijte, dokler se ob svitanju bela nit dneva jasno ne loči od temine. Potem se postite do noči. Z ženami ne smete imeti odnosa dokler ste v i’tikafu v džamijah. To so Allahove meje in ne prekoračujte jih! Tako Gospodar ljudem razlaga svoje predpise, da bi se izogibali prepovedanemu”. (El Bekara 183-187).
Beseda post (savm) se v Kur’anu omenja na štirinajstih mestih. Po navedenem 183. ajetu sure El-Bekare je bil post predpisan vsem narodom, kar dokazuje enotnost in kontinuiteto objavljanja vere, njene principe ter cilje. Božje razodetje, ki je bilo razodeto narodom, je enotno v svojem bistvu in cilju, čeprav se obredi razlikujejo: ”… da mi ne postane hudo v duši in da se mi jezik ne zaplete; zato podaj poslanstvo tudi Harunu (Aron).” (Eš Šu’ara, 13)
Kur’an predpisuje post v mesecu ramazanu, edinemu mesecu, čigar ime se omenja v Kur’anu. Kur’an in vse druge nebeške knjige so razodete v tem mesecu. V tefsiru (razlaga Kur’ana) Kurtubi, r.a., navaja besede poslanca Muhammeda, a.s.: ”Suhufi Ibrahima, a.s., so razodeti v prvi noči meseca ramazana. Tevrat (Tora) je razodet v sedmi ramazanski noči, Indžil, štirinajsto noč in Kur’an v sedemindvajseti noči ramazana.”
Iz razlage navedenega Kur’anskega ajeta o postu lahko opazimo, da Kur’an o postu govori zelo nasplošno in se ne spušča v podrobnosti. O enem predpisu, ki se nanaša na post, ne govori samo na enem mestu, v eni suri (poglavju), temveč v več surah, ki so razodete v različnih časovnih intervalih. Post je predpisan samo zaradi človeka. Ostali predpisi, ki se nanašajo na post, npr. kaj lahko pokvari post, kaj je dovoljeno v postnem času, kaj se priporoča in kaj prepoveduje ipd., je obrazloženo v hadisih (govor poslanca Muhammeda, a.s.), drugem viru islama.
Imam Gazali, r.a., razlikuje nekaj vrst posta in ugotavlja, da post ni zgolj odrekanje biološkim potrebam, temveč disciplina celotnega bitja, duha in telesa v primerjavi z vsem tistim, kar je haram (prepovedano). Disciplina zajema: izogibanje gledanja vsega, kar je sporno; izogibanje prekomernega in nepotrebnega govora, laži, opravljanja, prenašanja tujih besed, brezsramnosti, kreganja, pretvarjanja; čuvanje rok od harama (prepovedanega).
Post je najučinkovitejše sredstvo za kontroliranje šejtana in razvoj vrlin. V tem pogledu je zelo pomemben hadis, v katerem se navaja, da se v času ramazana šejtani zaprejo. S tem hadisom je Muhammed, a.s., simbolno najavil pravo vlogo posta; s postom zapiramo vrata šejtanu, z zikrom (veličanjem Vzvišenega Boga), namazom (molitvijo) in salavatom (blagoslovom) na poslanca Muhammeda, a.s., ga oddaljujemo od sebe – tako se zaščitimo.