MESEC KORANA

MESEC KORANA

Muslimani se v času ramazana postijo od zore do mraka. Če nekdo nehote spije vodo ali kaj poje, verjamejo, da je takšnega vernika v času pozabe napojil in nahranil sam Bog.

Simona Drevenšek

Muslimani tudi v Sloveniji od 10. avgusta praznujejo sveti mesec ramazan oziroma ramadan, ki traja 30 dni. V tem času se verniki, ki se spominjajo razodetja Korana preroku Mohamedu, postijo od zore do do sončnega zahoda, s čimer se skušajo približati Bogu.

Post je odločitev posmeznika.

»Verniki naj bi se v tem času bolj poglobili vase, se izogibali slabim mislim, razmišljali o svojem življenju, poslanstvu, ovrednotili dejanja minulega leta in jih, če so bila slaba, popravili« nam je v pogovoru povedal imam islamske skupnosti v Mariboru, Ibrahim ef. Malanović.

Ramazan, kakor svetemu mesecu pravijo muslimani na Balkanu in Evropi, ali arabsko ramadan, je deveti mesec islamskega koledarja in je hkrati tudi mesec, ko je nadangel Gabrijel preroku Mohamedu prvič razodel Koran, zato ga nekateri imenujejo kar »mesec Korana«. Poleg petih molitev na dan, ki so zapovedane v islamu, izpovedovanju vere, davka revnim in romanja v Meko, ramazan predstavlja enega izmed petih stebrov islamske vere. V tem času se muslimani po vsem svetu, tudi v Sloveniji postijo 30 dni. V tem času od 11.avgusta do 9.septembra (muslimanski koledar se ravna po Luninih menah, zato se začetek ramazana vsako leto premakne za 11 dni op.a.) se morajo verniki vzdržati hrane, pijače, spolnosti, grdih mislih, kletvic, cigaret, hkrati pa naj bi se poglobili vase, prebirali Koran, delali dobra dela in se tako približali Bogu. »Če se držijo moralnih načel islama, naj bi bili Bogu bližji« pravi imam islamske skupnosti v Mariboru Ibrahim Malanović.

Poudarja da »namen postenja ni stradanje, ampak razumevanje tistih, ki so lačni in žejni, razumevanje ljudi v stiski« saj »tega ne moreš razumeti, če sam ne veš, kako to je«. Biti brez hrane in pijače od zore do mraka v času izobilja ni lahka naloga, s tem se strinja tudi sogovornik, vendar pa pravi, da je »vera stvar srca in razuma«. Če sprejmeš, da je resnica to, kar piše v Koranu, kar je povedal Božji poslanec in če veš, da so to počeli že ljudje pred tabo in imaš pozitivne izkušnje iz prejšnjega leta, v smislu spoznanja, da ti je to koristilo, potem se ramazana veseliš,« meni Malanović in dodaja, da je to odločitev vsakega posameznika, saj je vera pravzaprav stvar izbire. »Mladostnike starši nekako poučijo, da je to koristno in se zgodi, da se tudi začno postiti. Ponavadi zdržijo do poldneva, več ne zmorejo, ampak pomembno je da so začeli.«  A tudi v islamu glede posta obstajajo izjeme. Otroci, nosečnice, ženske v poporodnem obdobju, vojaki, starejši, ki jih pestijo bolezni, pa tudi ljudje, ki si zaradi fizične narave dela postenja ne morejo privoščiti, so posta oproščeni oziroma se lahko odločijo za zamenjavo: »Na dan, ko se ne morejo postiti, morajo podariti kosilo siromaku, s čimer se jim to upošteva kot nadomestilo za en dan posta. » In kaj se zgodi, če se nekdo posti a ga vseeno premaga lakota in žeja? »Če se to zgodi, post nadaljuješ ob primernejšem času.« Tudi če se zgodi, da si nehote spil vodo ali zaužil hrano, izročilo pravi, da te je v času pozabe napojil in nahranil sam Bog. »

Ko sonce zaide, muslimani post prekinejo z molitvijo in kosilom, ki ga imenujejo iftar in pomaga pripraviti vsa družina, saj so opravila ves mesec postavljena na glavo. Oslabljeno telo okoli tretje ure zjutraj okrepijo z domačimi dobrotami: burekom, baklavami, in podobnim, vendar »zaužijemo le toliko hrane, kolikor je potrebujemo«. Potem obiščejo svoje prijatelje ali družino, čeprav je dandanes, kot pravi Malanović, bolj v navadi, da se skoraj vsako noč večerja pri kateri drugi družini, tudi zato, ker ima iftar poleg prehrambene pomembno družabno funkcijo.

Molitev s 70-kratno težo

Muslimani verjamejo, da imajo njihova dejanja v času ramazana več vrednosti kot v kateremkoli drugem obdobju leta, saj je ta mesec posvečen od samega Allaha. Dobra dela v tem mesecu opravljajo lažje, saj verjamejo, da so vsi demoni priklenjeni v pekel (nebeška vrata so se odprla, vrata pekla pa zaprla, op.a.) in jih ne morejo skušati, prav tako se v tem času posvečajo veri in razmišljanju, manj po svojemu vsakdanjemu življenju. To seveda ne pomeni, da so vsi muslimani dobri in da se vsi lepo obnašajo. Kot v drugih verah in verskih skupnostih se tudi med muslimani najdejo dobri in slabi. Malanović  pravi, da se ti ločijo po dejanjih, saj tisti, ki veruje, to potrjuje z dejanji:«Vera pomeni biti dober. Obstajajo tudi slabi muslimani, saj je vera lastna izbira vsakega posameznika. Nenazadnje nam je Bog dal lastno voljo, da izbiramo. V nasprotnem primeru bi bilo nesmiselno, da bi obstajal raj in pekel. V času posta z odrekanjem hrani in pijači skušamo povzdigniti dobro stran, se truditi biti boljši in s tem izničiti slaba dejanja. Seveda obstajajo tudi taki, ki rečejo, da so muslimani, in pravijo, da verujejo, a se ne postijo, ampak to je med njimi in Bogom«. V Koranu je zapisano da med ramazanom postanejo boljši ljudje, kar pa ne pomeni, da tega ne morejo uničiti. Dobro, ki ga muslimani pridobijo s postom, lahko uničijo z lažmi, obrekovanjem, s pohlepom, pitjem alkohola, prešuštvom, krajo, z lažno prisego…«Predstavljajte si človeka, ki gradi hišo. Kolikšno je veselje ob začetku in ob koncu gradnje. A s tem delo ne konča. Potem je potrebno pokvarjene in zlomljene stvari zamenjati. Le kakšen bi bil človek, ki konča svojo hišo in da stran okna, streho, zid? S takšnim človekom bi bilo nekaj narobe. Če se posameznik zaveda, kaj je ramadan, in če ne upošteva moralnih vrednot, potem se dobro delo izniči. Če pa se kaj od tega zgodi nenamerno, lahko to dejanje popravimo, saj so vrata do Boga vedno odprta, ker verjamemo, da Bog ve, kaj mislimo, kaj čutimo, kaj delamo in ve kdaj se kesamo, toda nihče ni popoln.« Med ramazanom naj bi verniki pogosteje obiskovali mošeje in tam več časa posvetili molitvi. V mariborskem muslimanskem centru se, tako Malanović, čez dan zbere okoli 50 vernikov, zvečer pa kakšnih 250. Med slednjimi je več moških kot žensk, pravi, »najbrž tudi zaradi obveznosti, ki jih imajo ženske kot mame«, “prihaja pa tudi več mladostnikov”. Poleg običajnih petih molitev (zjutraj, opoldne, popoldne, zvečer, in po sončnem zahodu, op.a.), ki jih opravijo med dnevom, v času ramazana recitirajo tudi posebno nočno molitev. “Posebna molitev ali teravih, kot jo imenujemo, se začne po koncu zadnje večerne molitve in se opravlja le v času ramazana. Teravih je priložnost za nadomestitev zamujenega v prejšnjem letu in šteje po vrednosti 70-krat več kot druge molitve,” še pojasnjuje Malanović.

Gorje če…

V času ramazana se muslimani postijo in več molijo, ter prosijo za odpuščanje grehov, prosijo za nasvet in moč, da bi se uprli vsem vsakodnevnim skušnjavam ter se tako očistili. Četudi večina poudarja, da se za postenje ljudje odločajo po svoji vesti in prepričanju, v nekaterih muslimanskih državah ni tako. Ponekod neizvajanje posta v času ramazana označujejo kot kriminalno dejanje. Oktobra 2008 je sodišče v Biskri na jugu Alžirije šest ljudi obsodilo na štiri leta zapora in visoko denarno kazen. V kuvajtu po zakonu iz leta 1968 tiste, ki jih v času ramazana podnevi vidijo jesti, piti ali kaditi, doleti kazen v višini 100 kuvajtskih dinarjev, zaporna kazen do enega meseca ali kar oboje. V združenih arabskih emiratih, pitje in uživanje hrane podnevi označujejo kot manjši prekršek, za kar posameznika lahko kaznujejo z največ 240 urami dobrodelnega dela.